Viktor Kos

* 4. september 1899, Podmelec, † 22. julij 1987, Šempeter pri Gorici

"Vse je bila ena sama velika milost božja."

Rodil se je 4. septembra 1899 v zaselku Podleskovca v Kneški grapi na Tolminskem, kjer je vse: njive, senožeti in pašniki v strmini, toda ljudje so skrbno obdelali vsako ped zemlje. Do župnijske cerkve v Podmelcu je od tam dve uri hoda po stezah, saj poti in cest tam ni. Viktorju je bila dana milost, da je po končani osnovni šoli v Podmelcu, odšel v šole v Gorico, kamor ga je spremljala tiha želja staršev, da bi postal "gospod". Gimnazijo v Gorici je končal šele po prvi svetovni vojni in takoj po maturi vstopil v goriško bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 1. julija 1923 po rokah tedanjega goriškega nadškofa Frančiška Sedeja. Med gorami rojeni novomašnik je bil vesel, ko je bil poslan za kaplana v Bovec; dve leti zatem je šel za župnika v Log pod Mangartom. V duhu sv. Frančiška Asiškega se je veselil: "Slišal sem kose, videl zvončke in hijacinte na gmajni... Kako lep je ta božji svet!" Leta 1927 ga je nadškof Sedej poslal za župnika v Žabnice in oskrbnika božjepotne cerkve na Svetih Višarjah, ki so prav tedaj po vojnem opustošenju obnavljali. V Žabnicah je ostal pet let. Znal je vse tri jezike romarjev - slovenskega, italijanskega in nemškega, zato je lahko vsem ustregel. Leta 1932 je kot žrtev fašističnih preganjanj umrl Bogomil Nemec, dekan v Komnu. Nadškof Sedej ga je imenoval za njegovega naslednika. Pri svojih 33 letih je bil najmlajši dekan v škofiji; duhovniki so ga lepo sprejeli in živeli z njim v najlepši slogi vsa leta njegove dekanske službe, ki je trajala petintrideset let.

Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi februarja 1944, ko se je nanje zgrnilo nemško maščevanje za partizanski napad dva tedna poprej. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci segnali ljudi, določene za izgnanstvo. "Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja," je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani do dna srca prestrašeni ljudje, jim je dejal: "Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo... Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav." Dalje piše: "Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli."

Uboge ljudi so s kamioni prepeljali v Neumarkt na Bavarskem, v delovno taborišče. Dekan Kos in kaplan Rener sta med njimi opravljala duhovna in telesna dela usmiljenja: tolažila sta jih, spovedovala, jim skrivaj nosila sveto obhajilo; dekan Kos je krstil 65 otrok raznih narodnosti, pokopal je okoli 50 svojih vernikov. Ohranjal je pisne stike s svojimi ljudmi, ki so delali po raznih kmetijah na Bavarskem. Našel je stik z nekaterimi dobrimi ljudmi in domačimi duhovniki ter organiziral zbiranje živeža in obleke za internirance. 25. marca 1945 so naše uboge ljudi osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. "10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji," je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: "20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev, hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana ...

Krog in krog cerkve pa same razvaline in pogorišča." Požgano je bilo tudi župnišče, vendar ni zahteval, da ga obnovijo, temveč je bival v skromni hiši. Ostal je vedno vedrega duha in "Bogu hvaležen za prestano trpljenje, za skrb in ljubezen dobrih ljudi, za vero in upanje trpečih". Dobrega pastirja, ki v najtežjih urah ni zapustil svoje "črede", je nova oblast "nagradila" z dvema mesecema zapora, ker je javno pokrižal otroka! Leta 1971 je bil dekan Viktor Kos imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Trikrat na teden je obiskoval bolnike in jim s svojo človeško toplino prinašal božjo tolažbo. Svojega zvestega služabnika je Gospod poklical k sebi 22. julija 1987. Vstajenja čaka med svojimi verniki na pokopališču v Komnu.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 08, str. 18.