Andrea Santoro

 * 7. septembra 1945, Priverno, Italija; 5. februarja 2006, Trabzon, Turčija

Rodil se je 7. septembra 1945 v mestu Priverno na jugu pokrajine Lazio kot tretji otrok v družini mesarja in gospodinje. Že v zgodnji mladosti se je šel za Božjim klicem v semenišče. Študij bogoslovja je končal na papeški lateranski univerzi v Rimu in 18. oktobra 1970 je prejel mašniško posvečenje. Svoje duhovniško poslanstvo je začel opravljati v rimskem predmestju, kjer se je posvečal predvsem malim in ubogim. Leta 1980, po diplomi na papeškem inštitutu za arabsko kulturo in islam, je šest mesecev preživel na Bližnjem Vzhodu (Izrael, Jordanija, Sirija, Egipt, Libanon, Turčija), kjer se je poglabljal v svetopisemski svet. Po duhovnosti mu je bil zelo blizu bl. Charles de Foucauld.

Po vrnitvi v Rim leta 1981 je v mestni četrti Verderocca, kjer je bila ustanovljena nova župnija Jezusa iz Nazareta, je zgradil cerkev in dom duhovnih vaj, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Abrahamu. Tam je bil župnik dvanajst let in 15. junija 1992 je sprejel papeža Janeza Pavla II., ki je prišel na pastirski obisk. Jeseni 1993 je znova šel na Bližnji Vzhod in tam kot romar ostal pet mesecev. Nato je sprejel župnijo v rimskem predmestju, kjer je ostal šest let. V teh letih je spoznal škofa Ruggera Franceschinija, apostolskega vikarja Anatolije. Na njegovo prošnjo je dobil dovoljenje predstojnikov, da gre kot misijonar v Turčijo.

Pred odhodom je ustanovil molitveno združenje "Okno za Bližnji Vzhod". 11. septembra 2000 je prišel v Sanhurfo (nekdanjo Edeso). S škofovim dovoljenjem je najel hišo, grajeno v armenskem slogu, ki ji je dal ime "Abrahamova hiša" in vanjo je sprejemal manjše skupine romarjev. Iz tega mesta je don Andrea skrbel tudi za katoliško občestvo v velikem pristaniškem mestu Trabzon ob Črnem morju, leta 2003 pa se je tja preselil, ker je bilo nujno potrebno rešiti cerkev in nekdanji kapucinski samostan. Poskrbel je, da je bila cerkev, posvečena Materi Božji, vedno odprta in številni meščani, ki krščanstva niso poznali, so prihajali tja. Ljubeznivo jih je sprejemal in odgovarjal na njihova vprašanja. Ta njegova odprtost pa je motila skupino mladih islamskih skrajnežev, ki so mu začeli na vse načine nagajati ter mu groziti. Tudi mestne oblasti so mu delale težave. On je na sovraštvo odgovarjal z ljubeznijo in nenasiljem. V enem svojih pisem prijateljem v Rim je zapisal: "Sveti Janez Krizostom je v 4. stoletju tukaj v Turčiji govoril: 'Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani."

V nedeljo, 5. februarja 2006, sredi popoldneva je šel Andrea Santoro skupaj s svojim mladim turškim pomočnikom v cerkev. Tedaj so vdrli v sveti prostor trije mladi razgrajači. Ko so odšli, je duhovnik pokleknil v klop in začel moliti. Ko sta z mladim pomočnikom molila, je vstopil v cerkev neki moški s pištolo, naperjeno v duhovnikov hrbet. Na ves glas je zakričal: "Alah je velik!" ter sprožil dva strela, ki sta duhovniku prebila pljuča in bil je na mestu mrtev. Morilec je zbežal iz cerkve, ko je tekel čez dvorišče, je s klicem: "Alah je velik!" ustrelil v zrak. Ko so ga kasneje prijeli, so objavili, da je to storil šestnajstletnik iz maščevanja zaradi karikatur Mohameda, objavljenih v nekem danskem dnevniku. Mučeniška smrt vzornega duhovnika je močno odjeknila v svetovni javnosti. Na pogrebu, ki ga je v lateranski baziliki Rimu vodil kardinal Camillo Ruini, se je zbrala ogromna množica ljudi. V svoji homiliji je napovedal, da bo rimska škofija februarja 2011 - pet let po krvavi daritvi življenja za Kristusa - začela s postopkom za njegovo beatifikacijo.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 2, str. 20.