Jožef Kvas

 * 9. septembra 1919 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem; umrl 29. decembra 2005, Ljubljana

Služiti z veseljem Bogu in ljudem

V svoj škofovski grb si je škof Jožef Kvas postavil križ z oznako svetega leta 1983, v katerem je postal škof, spodaj pa sta mogočni gmoti Kočne in Grintavca, vršacev, izpod katerih poteka njegov rod. Rodil se je 9. septembra 1919 v vasi Zalog, ki spada pod župnijo Cerklje na Gorenjskem. Bil je najmlajši od osmerih otrok (dva sta umrla v nežnih dobi). Ko je bil star leto in pol, je umrl oče. "Mama, vdova, praktično brez večjega imetja ali službe, nas je preživljala z obdelovanjem lastne zemlje, nekaj pa tudi z dninami pri bogatejših kmetih," je povedal bralcem Ognjišča avgusta 1983. "Kruha sicer nismo stradali, da bi pa mogel kdo od otrok študirati, na to sploh ni bilo misliti! Vendar pa je bila, kolikor se spominjam od otroških let, v naših pogovorih vseskozi prisotna misel, da bom jaz duhovnik." Božja previdnost je pripomogla, da se je ta misel uresničila. Po končani osnovni šoli v Zalogu in Komendi je šel v Ljubljano.

"Sprejeli so me v Marijanišče, kjer je bil samo internat, od tam se hodil na klasično gimnazijo." Študij mu je delno omogočil rojak dr. France Kimovec, skladatelj in stolni prošt v Ljubljani, še bolj pa njegova sestra Micka, ki je šla za deklo v Marijanišče in je s svojim delom odslužila njegovo sedemletno bivanje in šolanje. Po maturi se je jeseni leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje, kjer je zorel za duhovniški poklic v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel domov. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali zmagoviti "revolucionarji", so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati, ne pa z mašniškim posvečenjem, ki so ga prejeli kot begunci, ker takrat v Ljubljani ni bilo škofa (škofu Rožmanu so grozili s smrtjo, zato se je iz Ljubljane umaknil). Jožef Kvas je bil skupaj s tremi sošolci posvečen v duhovnika 5. junija 1945 v kapeli uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti. Čez tri dni, na praznik Srca Jezusovega, pa je daroval svojo novo mašo v Vetrinju, kraju slovenskega begunstva na Koroškem. V tisti cerkvi so takrat cele dneve naši ljudje molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Slutili so, da so tisti možje in fantje, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo (po podlem izdajstvu Angležev), nastopili pot mučeništva.

Mladega duhovnika je po novi maši za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik, potem pa je novomašnik Jožef odšel v Italijo, da bi končal bogoslovne študije v samostanu Praglia blizu Padove. Njegovo prvo službeno mesto je bil Bovec, kjer je deloval kot kaplan do leta 1948. "Na Primorsko imam zelo lepe spomine." Ljubljanski škof Anton Vovk ga je tega leta poklical "domov" in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino, kjer je ostal štiri leta. Leta 1952, pol leta zatem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka, namenjenega v Stopiče blagoslovit nove orgle, je bil imenovan za upravitelja te župnije, kjer so krvavele rane minule vojne. "Pol cerkve je bilo pri maši v črnini, večina otrok sirot brez očeta." Po desetih letih lepega župnikovanja ga je nadškof Jože Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu. "Moje glavno delo v Novem mestu je bilo poučevanje verouka. Prevzel sem ves verouk. Če si mislite, da je bilo samo prvoobhajancev 120, potem je bilo kateheze kar dovolj." Njegovo "dolenjsko obdobje", ki je trajalo polnih deset let, se je končalo leta 1968, ko ga je nadškof Pogačnik poklical v Ljubljano, kjer je kot stolni kanonik opravljal celo vrsto služb, med njimi vodstvo tečajev priprave mladih na zakon.

Leta 1983 je bil 15. maja imenovan in 12. junija posvečen za ljubljanskega pomožnega škofa. Za svojo novo službo si je izbral geslo "Služiti z veseljem", ki mu je bil dosledno zvest do konca. Vsi so ga imeli radi, ker je bil ves božji in zato tudi zelo človeški, kar je potrdil njegov nečak duhovnika Maks Ipavec ob pogrebnem slovesu: "Z njegovega duhovniškega obraza je sijala milina, preprostost in miroljubnost. Jezusovi blagri so živeli v njegovi čisti duši." Ko je dokončal osemdeset let življenja, je bil cerkveno upokojen in preselil se je v Duhovniški dom v Ljubljani, kjer je s svojo dobroto ustvarjal pravo družinsko ozračje. Rad je pomagal pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa je veliko molil. Ob biserni maši sredi leta 2005 so ga vprašali, kako da je tako mladosten. Odgovoril je: "Zato, ker sem bil in sem še srečen v duhovniški službi."

(pričevanje 03_2006