Karel in Cita, vladarja in svetnika

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.