Charles de Foucauld

 

* 15. septembra, 1858, Strasbourg, Francija; † 1. decembra 1916, Tamanrasset, Alžirija

Jezusov mali brat Karel

Foucauld Charles de1Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti - 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo - klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: "Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem."

Foucauld Charles de2Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je pri­šel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal nje­govo stanje in mu dejal: "Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!" Povabi ga je naj najprej opravi teme­ljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spo­vednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega člo­veka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.

Sklenil je vstopiti v samostan trapistov v gorovju Cevennes, kar je res storil leta 1890. Dobil je ime brat Marija Alberik in bil je vzoren redovnik. "V petdesetih letih svoje službe še nisem našel človeka, ki bi bil ves tako predan Bogu," je izjavil uči­telj novincev. Charles pa je želel še več: posnemati Jezusa v njegovem skromnem, ponižnem in revnem življenju, kakor se je raz­odelo v Nazaretu. Zato ni maral študirati za duhovnika, ampak je hotel biti v družbi ljudi, katerih življenje je kar najbolj po­dobno življenju našega Gospoda: živeti od dela lastnih rok, ne sprejeti nobenega daru, vse Jezusove nasvete dobesedno izpolnje­vati, vsakemu v potrebi dati, vsemu se odpovedati. Zapustil je samostan trapistov in se naselil v samostanu klaris v Nazaretu kot hlapec. Na prigovarjanje njihove predstojnice v Jeruzalemu se je le odločil za duhovništvo, da bi mogel na Gori blagrov v Pale­stini z molitvijo in strogim življenjem "molče pridigati evangelij".

Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Srce ga je vleklo, da bi šel oznanjat evangelij v Maroko, deželo, ki je bila strogo za­prta za kristjane. Želel je osnovati "majhno legijo redovnikov, predanih kontemplaciji in obenem dobrodelnosti, ki bi živeli zelo revno od ročnega dela in katerih preprosto pravilo bi mogli povze­ti v treh besedah: stalno češčenje pred izpostavljenim Najsvetej­šim, posnemanje Jezusovega skritega življenja v Nazaretu, življe­nje v misijonskih deželah".

Foucauld Charles de3Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil za­radi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov "evangelij brez besed" je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.

Foucauld Charles de6Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zem­ljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu "malega brata Karla" sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).

(pričevanje 12_2001

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh