Maksimilijan Jezernik

“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”

»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.

Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.

Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.

Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.

S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.