Frančišek Gnidovec

 * 29. september, Veliki Lipovec, † 3. februar 1939, Ljubljana.

Svetniški škof Janez Gnidovec

Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot "živega svetnika". Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.

Ta svetniški mož, ki je zajemal vodo milosti iz božjih studencev, je bil sin Suhe Krajine. Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Za njim sta prišla na svet še dva brata; kmalu zatem pa je mater pobrala pljučnica. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

Janez je večkrat pove­dal: "Kar imam, imam od nje." Po materini smrti se je oče dru­gič poročil; mačeha otrokom iz prvega zakona ni bila preveč naklonjena, bolj je skrbela za svojih sedem otrok. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem msetu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.

Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesar­stva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.

Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem po­stati vse", za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval "Janez Frančišek". Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhov­nikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjske­ga nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu "pastoralni obisk". O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: "Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1999) 3, str. 58.