Chiara Badano

* 29. 10. 1971, Savona; + 7. 10. 1990 Sassello, Savona

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz."

Badano Chiara1Zakonca Maria Teresa in Ruggero Badano iz Sassela pri Savoni na severu Italije sta bila presrečna, ko se jima je 29. oktobra 1971, po enajstih letih pričakovanja, rodila hčerka, ki sta ji dala ime Chiara. Novorojenko sta posvetila Mariji. Za njeno vzgojo je skrbela predvsem mama, globoko verna žena, kajti oče je bil kot voznik tovornjaka pogosto odsoten. Pripovedovala ji je zgodbe iz evangelija in mala se je kmalu naučila "delati tako, kot je Jezusu všeč". Ko je bila še majhna, ji je mama nekoč rekla, naj ji pomaga pripraviti mizo, je rekla ne, toda že čez nekaj trenutkov je prišla k njej: "Mama, spomnila sem se tiste zgodbe o očetu, ki je rekel svojima sinovoma, naj gresta v vinograd.

Badano Chiara3Prvi je rekel ja, pa ni šel, drugi pa je rekel ne, a je potem šel ... Mama, obleci mi predpasnik!" Mama je pazila, da hčerka kot edinka ne bi bila razvajena in sebična. Na njeno besedo je odbrala svoje najlepše igrače za revne otroke. Domačo vzgojo je nadaljeval vrtec, ki so ga vodile redovnice. Leta 1977 je šla v šolo in bila je srce razreda po svoji odprtosti in pripravljenosti pomagati drugim. Pred svojim prvim obhajilom, ki ga je prejela 27. maja 1979, ko ji je bilo komaj deset let, je v šolski nalogi z modrostjo zrelega človeka napisala: "Gospod, ti nam daješ kruh, ti nam daješ svojo ljubezen. Pomagaj tudi nam darovati tisto, kar smo prejeli: kruh in ljubezen."

Badano Chiara4Ko je bila stara devet let in pol, je doživela odločilno srečanje v svojem življenju: spoznala je dve leti starejšo Claro Coriasco, ki so ji pravili Chicca. Ta jo je seznanila z Gibanjem fokolarov, ki ga je sredi vihre druge svetovne vojne ustanovila Chiara Lubich. Mati Gibanja je Marija, zato ga imenujejo tudi Marijino delo. Chiara se je udeleževala srečanj Gen (deklet starosti od 9 do 16 let), kjer se je učila spoznavati Boga-Ljubezen in živeti evangelij. O teh svojih novih in osrečujočih izkušnjah ni veliko govorila. "Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem." Ob njej sta se za ta ideal ogrela tudi oče in mati. Po kongresu Gen leta 1983 je pisala Chiari Lubich: "Odkrila sem, da je Zapuščeni Jezus ključ edinosti z Bogom in hočem ga izbrati za svojega prvega ženina in se pripraviti za tedaj, ko pride."

Badano Chiara5Ko je šla v srednjo šolo, je imela pred očmi zamisel, da bo potem študirala medicino in šla v Afriko zdravit otroke. Zaradi šole se je družina jeseni 1985 preselila v Savono. Chiara je zelo pogrešala svoj rojstni Sassello in svoje vrstnike. V prvem razredu liceja je padla. "To je bila zame velikanska bolečina in sprva je kar nisem mogla darovati Jezusu." V razredu je bila "sonce", ki je osvetljevalo in grelo vse, sošolce in profesorje. V petem letniku gimnazije se je že začela oglašati Chiarina bolezen. Nanjo jo je opozorila huda bolečina v levi rami, ko je igrala tenis in ji je lopar padel iz rok. Zdravnik je rekel, da gre samo za izpah. Ko bolečine niso popustile, je Chiara sama poklicala zdravnika in se dogovorila za nove preglede. Globinsko rentgensko slikanje je pokazalo diagnozo: kostni rak. "Počutila sem se, da bi najraje umrla," pripoveduje mama Maria Teresa. "Z Ruggerom sva se tesno objela in rekla: Samo Jezus nama lahko pomaga reči najin da, in goreče sva prosila Marijo, naj Chiaro vodi za roko po tej poti." Začel se je njen križev pot. Tisti, ki so jo obiskovali, so našli Chiaro, kakršno so poznali, ko je bila zdrava: sproščeno, veselo, pozorno do drugih, čeprav se je jasno zavedala teže svoje bolezni. Ob njeni bolniški postelji je bilo čutiti posebno ozračje miru in moči, kajti Chiara je bila trdno prepričana, da je ob njej Jezus in da je ne bo zapustil.

Bližal se je konec, Chiarino srečanje z Ženinom. To se je zgodilo 7. oktobra 1990, na god Rožnovenske Matere Božje. Ob njej sta bila mama in oče. "Zadnje Chiarine besede, s katerimi naju je pozdravila," se spominja mama, so bile: "Mama, adijo. Bodi srečna, kajti jaz sem!" Že prej je mami naročila, naj jo za pogreb obleče kot za poroko. "Ko me boš oblačila, ne jokaj, temveč reci: zdaj Chiara Luce več ne trpi, ampak gleda Jezusa."

(pričevanje 11_2010)

Zajemi vsak dan

Cilj vsake ljubezni je ljubljena oseba sama. Toda prav zato sloni vsaka ljubezen na veri v to osebo in njeno vrednoto.

(Anton Trstenjak)
Petek, 27. Januar 2023
Na vrh