Zdenko Lovše

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.