Anton Strle

* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

"Človek se mora ravnati po božjih zamislih."

O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga predstavili kot "gosta meseca" v Ognjišču ob 75-letnici njegovega rojstva (februarja 1990). Takrat je povedal, da je bil rojen 21. januarja 1915 na majhni kmetiji v Osredku, župnija Sv.Vid nad Cerknico. Po zaslugi tedanjega župnika Janeza Puclja, ki je bil tudi pisatelj in pesnik, je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je na tamkajšnji klasični gimnaziji leta 1936 maturiral. "Že od vsega začetka sem bil prepričan, da bom šolanje nadaljeval v bogoslovju. Spraševal sem se le, če sem sploh vreden." Misel na duhovniški poklic se mu je porodila že v otroških letih. "Doma je bila molitev nekaj tako rednega kakor vsakdanja hrana." Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, na praznik apostolov Petra in Pavla.

Pri izbiri novomašnega gesla "Povsod Boga" ga je vodila misel: "Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni." Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo "Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega". Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.

"Vse sem opisal zelo umirjeno," je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. "Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.

Vzrok za to je bil obisk v neki hiši, kjer sem otroke bolj mimogrede vprašal, zakaj nič ne prihajajo k verouku. Pripomnil sem, da zase vem, da bi bil baraba, če ne bi bil veren. No, vse skupaj so tako obrnili, da silim otroke k verouku in da govorim, da so vsi, ki niso verni, barabe. Za to sem dobil šest mesecev zapora, odsedel pa sem le dva." Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956-1985). Na predlog jugoslovanskih škofov je bil imenovan za člana Mednarodne teološke komisije v Rimu, ki jo je vodil hrvaški kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk.

Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: "Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel." Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.

Prevedel je odloke drugega vatikanskega koncila in jim dodal uvodna pojasnila. Napisal je tudi obširne razlage za Jezusove in Marijine praznike v knjigah Leto svetnikov. Za zdravje je skrbel z vsakdanjim sprehodom na ljubljanski grad, ki ga ni opustil, čeprav se je vrnil na smrt utrujen.

"Moram biti svež, da bom lahko spovedoval." Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.

(pričevanje 01_2004)