Claire de Castelbajac

* 26. oktobra 1953, Pariz; umrla 22. januarja 1975, Toullouse

Claire se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu, toda prvih pet let svojega življenja je preživela v Rabatu (Maroko). Imela je štiri brate in sestre, ki so bili od nje starejši od petnajst do štiriindvajset let. Vse od takrat, ko se je začela zavedati sebe, je bilo v Claire izjemno veselje do življenja. Starši so jo skrbno vzgajali tudi v veri. Božje stvari so se ji tako vedno zdele nekaj naravnega. Ko ji je bilo dve leti in pol, ji je mama nekoč v cerkvi dejala, da bo med obhajilom za trenutek morala ostati sama, Claire pa ji je povsem mirno rekla: "Nisem sama, skupaj sem z Jezusom." Že v nežni mladosti je zbolela in dolgo časa so jo mučile hude bolečine.

Po vrnitvi v Francijo je pri petih letih in pol prejela prvo sveto obhajilo. Zaradi bolehnosti je prva štiri leta osnovne šole končala doma prek dopisnega tečaja. Učenje ji ni delalo težav in tako ji je ostalo dovolj časa za igro, branje, risanje, učenje klavirja ter navdušeno ukvarjanje z otroki iz sosedstva v počitniških dneh. Pri osmih letih in pol je nekoč pri mizi vprašala očeta: "Očka, ali veš, kaj bi rada po-stala kasneje?" Odgovoril je: "Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica." Nasmehnila se je: "Hočem postati sveta, to je to! To je več.. kot postati redovnica, kaj?" Po četrtem razredu osnovne šole je septembra 1964 vstopila v internat sester Srca Jezusovega v Toulousu, kjer je obiskovala višje razrede osnovne šole. V teh štirih letih se je njeno duhovno življenje lepo razvijalo. Ker je bila zelo družabna, si je pridobila veliko prijateljic. Iz tega časa je ohranjen njen dnevnik, ki so ga našli šele po njeni smrti. Zapisi v njem razodevajo njeno izredno duhovno zrelost, ki je ne bi pripisovali trinajstletni deklici. Nekega dne je zapisala: "Daj, da bi človeštvo tudi zaradi mene napredovalo proti Bogu." Ko je prišla v najstniška leta, je pogosto mislila na misijonarski poklic, vendar ne kot redovnica.

Po končani osnovni šoli se je vrnila v objem svojih staršev, katerim se je vedno priporočala v molitev. Silno je trpela, ko sta zbolela -najprej oče, potem pa mama, ki je ostala v bolnišnici priklenjena na posteljo več kot eno leto. Leta 1971 je bila več mesecev bolna tudi Claire. Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je uspešno opravila maturo, potem pa se je odločila za študij umetnostne zgodovine in restavratorstva v Toulousu. Za restavratorstvo je takrat obstajala ena sama zares dobra šola in sicer v Rimu. Odlično je prestala sprejemni izpit in maja 1972 je šla študirat v Rim. Med romanjem v Lurd, ki se ga je udeležila kot bolniška strežnica, je "napolnila svoje baterije", da je povsod izžarevala veselje božjega otroka. Prišlo pa je obdobje, ko se je začela nevarno prilagajati duhovno površni in zanemarjeni okolici, kar so drugi opazili prej kot ona sama. Ko se je zavedla nevarnosti, v katero se je podajala, je iz krize izšla še močnejša in hvaležna je bila staršem za njihove molitve. Najsrečnejše obdobje njenega življenja so bili tedni, ko je delala v asiški baziliki kot restavratorka.

Pred tem je romala v Sveto deželo in od tam je staršem pisala: "Mislim, da me je Bog izbral, da postanem najsrečnejše bitje v svoji generaciji." Kipeča od sreče in veselja je prišla 18. decembra 1974 domov za božične počitnice. 4. januarja 1975 je zvedela, da ima meningitis, 22. januarja pa je za to boleznijo umrla. V rojstni škofiji Auch v Franciji je pred leti postala svetniška kandidatka.

(pričevanje 10_2004)