Franc Hrastelj

* 3. november 1894, Zagorje ob Savi, † 20. december 1981, Maribor.

Za blaženim Slomškom po poti svetosti

Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok - šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.

Po novi maši je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa je bil šest let kaplan na Dobrni. Septembra 1924 je nastopil službo kornega vikarja v mariborski stolnici, leto zatem pa so mu naložili še breme uredništva pri Katoliškem tiskarskem društvu v Mariboru, kmalu je postal sodelavec pri vodstvu tiskarne sv. Cirila in Metoda v Mariboru, leta 1932 pa njen ravnatelj vse do 10. aprila 1941, ko so ga Nemci aretirali in ga, priklenjenega z verigami na rokah in nogah, v posebnem jetniškem vagonu preko Gradca in Dunaja prepeljali v taborišče Dachau. Vso to kalvarijo opisuje v svoji knjigi Njegova pot. Duhovnik Andrej - on sam - prinaša sotrpinom, ki so v svojem življenju duhovnike zavračali ali niso imeli priložnosti srečati se z njimi, upanje in vedrino, ki sta sad osebne vere.

"Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih," je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. "Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku."

Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi "ljudski oblasti" pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.

Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok - božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. "Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo," je lepo zapisal France M. Dolinar. "Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi." Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.

(pričevanje 05_2005)