Giorgio La Pira

* 9. januar 1904, Pozzallo - 5. november 1977, Firence

Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil "mestni menih": stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.

Nabit z "energijo božje milosti", je na poti vse prijazno ogovarjal. "Sem prodajalec upanja," je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil "republiko sv. Prokula", občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. "Naša republika nima predsednika," je dejal. "Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja." Ta "republika" obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.

Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L'Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen "dnevnik političnega in duhovnega življenja" Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: "V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in po­litično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije." Njegovi nasprotniki so ga imenovali "beli marksist" ali "rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo".

Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem "rdečega carstva" med drugim dejal: "Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela." Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. "Kristus je vstal, torej česa bi se bali?" Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2, str. 38.