Stanislav Lenič

* 6. november 1911, Župeča vas, † 4. januar 1991, Ljubljana

"Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel."

Najprej spregovori o svojem bridkem otroštvu in težki mladosti. Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije Mladkovič. Kmalu po njegovem rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Spominja se njenega pogreba: "Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo šli več na svoj dom." Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, kjer je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe.

V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. "Po svoji naravi je bil Rožman človek z dobrim in mehkim srcem", se spominja Lenič, "nikdar pa ni bil politik." Ko je pri italijanskih okupatorjih prosil za zaprte slovenske ljudi, je Leniču zaupal: "Nihče ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem." Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil zaprt in, kot rečeno, obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. V tej samoti je pričakoval žalosten veliki teden. "Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam."

Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. "To so bila najlepša duhovniška leta. Zelo hitro sem se vživel v te naravno zdrave in brihtne ljudi. Poznal sem vse njihove družine, poznal radosti in bridkosti. Vse so mi zaupali." Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo "Blagor Gospodove črede" je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna "desna roka", je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence.

Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru. Ob njegovi smrti je nadškof Šuštar zapisal: "Ponovno je škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti."

pričevanje 11_2007