SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Bernhard Haring
* 10. novembra 1912, Böttingen – † 3. julija 1998 Gars am Inn
Čudovito zgodbo tega dolgega in izredno bogatega življenja bom pripovedoval kar z njegovimi besedami, vzetimi iz zgoraj omenjene knjige. "Rodil sem se 10. novembra 1912 kot enajsti od dvanajstih bratov in sester in vsa družina me je prisrčno sprejela... Moji starši so bili zelo pobožni in globoko verni." Pravo srce družine je bila mama, o kateri je oče-vdovec nekoč Bernhardu zaupal: "Tvoja mati je bila zame vselej živi evangelij." Otroke je učila, naj svoje prepire poravnavajo sami med sabo in naj ne hodijo k njej tožarit. "To je bila takorekoč podlaga moji etiki miru in mojemu zavzemanju za nenasilje." Med prvo svetovno vojno je eden njegovih bratov padel na bojišču, drugi je prišel v ujetništvo. Dva otroka sta umrla v nežni dobi, pet sester je izbralo redovniški poklic. Živahni Bernhard je skupaj s svojim bratrancem vstopil k redovnikom redemptoristom. Maja 1939 je bil posvečen v duhovnika, jeseni pa je bil vpoklican v vojsko. Skozi pekel Rusije je šel kot angel miru in služabnik usmiljenja (bil je sanitejec). V svoji avtobiografiji navaja presenetljiva doživetja božje previdnosti sredi podivjanega sveta.
Po vojni so ga predstojniki poslali v Rim za profesorja moralne teologije na Akademiji Alfonsiani, rimski univerzi reda redemptoristov (ime nosi po redovnem ustanovitelju sv. Alfonzu Ligvoriju), čeprav si je srčno želel postati misijonar. Že pred koncilom, med njim in po njem si je z vsemi močmi prizadeval za prenovo katoliške moralne teologije. Namesto Zakonika cerkvenega prava naj bi njen temelj bil Kristusov evangelij, zlasti Govor na gori. Izhajal je iz trdnega svetopisemskega spoznanja: Bog ni strogi sodnik, temveč usmiljeni Oče, ki ljubeče sprejme skesanega otroka. Nakopal si je številne nasprotnike, toda iskreno je ljubil Cerkev, zato je vse krivice sproti odpuščal v duhu evangeljske širine. Svoj evangeljski pogled na moralno teologijo je strnil v dveh zajetnih knjigah: Kristusova postava (1954) in Svobodni v Kristusu (1979-1981).
Z vdanostjo svetopisemskega očaka Joba je prenašal tudi telesne preskušnje: zbolel je za rakom na glasilkah, ki so bile, kot profesorju, njegovo glavno "orodje". Pogumno je prestal več operacij. Ko mu je bilo sedemdeset let, so ga upokojili, vendar je še nekaj časa ostal v službi, potem pa se je poslovil od Rima in odšel "v svojo staro in novo domovino, v Gars", kjer živi dokaj velika družina redemptoristov. "Pokoj je velik dar in tudi lepa naloga. Sedaj v pokoju se počutim kot konj na pašniku, brez sedla in uzde." Sredi tega vedrega zemeljskega pokoja je 3. julija 1998 stopil v zasluženi večni pokoj.
(pričevanje 08_1998)
