Pedro Arrupe

* 14. novembra 1907, Bilbao – umrl 5. februarja 1991, Rim

Od študenta medicine do trpina v Jezusovi družbi

Po rodu je bil Bask kot sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove. Rodil se je 14. novembra 1907 v mestu Bilbao v strogi krščanski družini in dobil pri krstu ime Pedro (Peter). Po maturi je odšel v Madrid študirat medicino. Kot član Vincencijevih konferenc je zahajal v revna predmestja in se na lastne prepričal, v kakšni strašni bedi živijo številne družine. Družino je močno pretresla očetova smrt in šli so iskat tolažbe v Lurd. Čeprav Pedro še ni končal študija medicine, je smel biti navzoč pri zdravniški komisiji za ugotavljanje čudežev. Najbolj ga je pretreslo ozdravljenje dvajsetletnega fanta z otroško paralizo na invalidskem vozičku. Med blagoslovom z Najsvetejšim je fant vstal in ljudje so začeli vpiti: "Čudež! Čudež!" Arrupe je bil prisoten pri medicinskih pregledih tega fanta po ozdravljenju. Res je bil ozdravljen in sicer popolnoma! Mladega študenta medicine je to silno prevzelo. Od blizu je izkusil Jezusovo moč. Študij medicine se mu je naenkrat zazdel nepomemben, prazen. "Zdraviti telesa je čudovito delo ljubezni, a Bog me je poklical zdravit bolne duše," je zapisal. Tri mesece pozneje je vstopil v Družbo Jezusovo. Ko je španska ljudska republika leta 1932 jezuitski red razpustila, je Arrupe nadaljeval študij nadaljeval v tujini, najprej v Belgiji, nato v ZDA. Leta 1938 je ves srečen odšel kot misijonar na Japonsko, kjer je deloval sedemindvajset let. Najprej se je moral naučiti jezika, učil se je po japonsko sedeti (čepeti) in jesti s paličicami. Po osemmesečni pripravi je postal župnik v mestu Yamaguchi. Leta 1942 je bil imenovan za učitelja novincev v zavodu blizu Hirošime. Da bi uspešneje deloval med verniki in bolje razumel japonske jezuitske novince, je proučeval japonsko duhovnost in miselnost, vadil se je v streljanju z lokom in v pisanju s čopičem. Japonščine se je naučil tako dobro, da je v tem jeziku izdal osem knjig. Zelo pretresljiv je njegov opis atomske eksplozije v Hirošimi 6. avgusta 1945. Noviciatsko hišo je p. Pedro Arrupe spremenil v bolnišnico, v katero je sprejel nad 200 težko ranjenih ljudi. Novinci so delali kot bolničarji in bolniški strežniki, on sam pa je s svojim medicinskim znanjem in človeško bližino pomagal lajšati trpljenje teh nesrečnih ljudi. Leta 1958 je postal prvi provincial obnovljene japonske jezuitske province. Po japonskih mestih je ustanavljal univerze, študentske domove in domove duhovnih vaj. Na 31. generalni kongregaciji v Rimu je bil 22. maja 1965 izvoljen za 28. vrhovnega predstojnika (generala) Družbe Jezusove.

Kot vrhovni predstojnik je v Družbi skušal uresničevati smernice koncila in sicer v prizadevanju za pravičnost na vseh ravneh. "Jezusova družba je danes poklicana k temu, da služi veri. Ta služba pa brezpogojno zajema delo za pravičnost; saj prizadevanja za pravičnost pripravljajo tisto spravo med ljudmi, ki jo zahteva pomiritev z Bogom." Imel je globok socialni čut. Sam si je zelo prizadeval pomagati ubogim, še posebej beguncem. Leta 1980 je ob humanitarni katastrofi vietnamskih beguncev v čolnih ustanovil Jezuitsko službo za begunce, ki od leta 2002 deluje tudi pri nas. Leta Arrupovega vodenja jezuitskega reda so bila zelo težka, kajti po koncilu se je začel čas preizkušanja, iskanja, kritik, pobud, odpadov.

Ko se je 7. avgusta 1981 vračal iz Indonezije, kjer je odprl prvi center za begunce, ga je v letalu zadela možganska kap in mu preprečila nadaljnjo vodenje Družbe. Leta 1983 je odstopil in za novega generala je bil izvoljen p. Peter-Hans Kolvenbach. Pater Jože Roblek v decembrski številki revije Slovenski jezuiti piše o svojih srečanjih s p. Arrupejem. "Najbolj sem ga spoznal v njegovem trpljenju. V desetih letih trpljenja, ko ni mogel govoriti, je veliko molil in se daroval za vso Družbo, Cerkev in svet. Imel sem srečo, da sem ga lahko v tem času večkrat obiskal. To so bila srečanja z živim svetnikom... Vse je slišal in razumel, kar si mu govoril, toda ničesar ni mogel povedati z besedami, pa vendar je na vse odgovoril in potrjeval s svojim pogledom, premikanjem ustnic in kretnjami rok." Po desetih letih darovanja je umrl 5. februarja 1991.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2008) 2, str. 34.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh