p. Aleksa Benigar

* Zagreb, 28. januar 1893. - Rim, 1. december 1988

Frančiškanski pater Benigar se je rodil slovenskim staršem 28. januarja 1893 v Zagrebu, umrl pa na praznik vseh svetih 1988, v Rimu. Med tema dvema datumoma se skriva bogato življenje. Leta 1907 je vstopil v frančiškanski red in bil po študiju teologije v nemškem Paderbornu posvečen v duhovnika 30. junija 1915. Od leta 1920 do 1922 je študiral na novo ustanovljenem Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu in tam leta 1929 doktoriral.

Zgodaj je začutil misijonski poklic in tako je ob koncu leta 1929 odšel za misijonarja na Kitajsko. Tam je 25 let deloval kot profesor teologije in vzgojitelj v semenišču v Hankovu. Iz tega semenišča je izšlo več sto kitajskih škofijskih in redovnih duhovnikov.

Komunistični režim ga je januarja leta 1954 izgnal iz Kitajske, potem ko je bil nekaj časa v zaporu. Kljub temu, da je tam hudo trpel, ni hotel o tem obdobju ničesar govoriti in se je odločil, da bo to svojo žrtev, zavito v molk, daroval Bogu. Aprila istega leta je prišel v Rim in se takoj naselil v frančiškanskem zavodu Antonianum, kjer je ostal do smrti. Deloval je kot duhovni spremljevalec mladih frančiškanskih patrov, ki so bili na podiplomskem študiju v Rimu. Bil je iskan spovednik in voditelj duhovnih vaj v mnogih redovnih skupnostih.

Napisal je dve obsežni teološki deli o bogoslužju in duhovnosti, ki sta dolgo bili učbenik bodočih duhovnikov. Prva je bila tiskana v Pekingu, druga pa v Sapporu na Japonskem. Zadnja leta pa se je posvečal predvsem zbiranju gradiva o življenju in delu zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Zbrano gradivo je izdal v knjigi leta 1974 v Rimu. Po padcu komunizma je delo leta 1993 izšlo še v Zagrebu. Ta izdaja obsega skoraj devetsto strani. Potem ko je zbral gradivo, je življenjepis pisal dve leti (od 1968 do 197O). "Pri pisanju sem dal besedo samo zgodovinskim virom," je zapisal v uvodu. "Iskal sem samo resnico in nepristransko sem proučeval posamezna dogajanja." O temeljitosti in znanstveni neoporečnosti tega dela pričajo tudi besede angleške zgodovinarke Stelle Alexander: "Nikoli nisem niti malo pomišljala, da ga navajam kot vir."

Benigar in Slovenci

"Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Kot študent je zahajal na materin dom v Radeče, kjer je 15. julija 1915 tudi imel ponovitev nove maše. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem. Tam je p. Turk umrl na rokah p. Aleksija.

Zanimivo je, da je p. Benigarja sprejel v frančiškanski red ustanovitelj zagrebške frančiškanske province p. Vendelin Vošnjak (1861-1933), Slovenec, doma iz okolice Velenja, za katerega že poteka postopek za razglasitev za blaženega. Pa tudi za p. Aleksija Benigarja poteka enak postopek. Pravijo celo, da zelo hitro napreduje.

(pričevanje 11_1998)