Thomas Merton

* 31. januar 1915 Prades pod Pireneji v Franciji; † 10. december 1968, Bangkok, Tajska

Njegov oče Owen Merton, Anglež z Nove Zelandije, po poklicu slikar, je tik pred prvo svetovno vojno prišel v Evropo. V Parizu je spoznal živahno mlado Američanko Ruth in kmalu sta se poročila. O božiču 1914 sta se pred vojno vihro zatekla v skrito mestece Prades pod Pireneji. Tam se jima je 31. januarja 1915 rodil sin Thomas. Mlada družina ni mogla živeti od očetovega slikarstva, zato so se preselili k Ruthinim staršem v Ameriko. Leta 1918 so dobili drugega sina Johna Paula. Tho­mas se je iz otroških let spominjal, kako so starši pazili, da z bra­tom nista prinesla domov nobene prostaške besede in da sta se vedno lepo obnašala. "Zdi se mi pa čudno, da nama oče in mati nista dala najmanjše verske vzgoje." Nekoč je prišla na obisk babica z Nove Ze­landije, ki je Thomasa naučila moliti očenaš. "Nikdar ga nisem poza­bil, čeprav ga veliko let nisem molil." Ko mu je bilo šest let, je umrla mama za rakom. Thomas je spremljal očeta, ki je kot umetnik ve­liko potoval po svetu. Ko je Thomas začel svoje šolanje v Angliji, je nenadoma izgubil še očeta. Zdaj je bil primoran živeti samostojno in neodvisno, kar si je že od nekdaj želel. Bistremu Thomasu niti filozofija niti znanost nista dali odgovora na usodna vprašanja, ki so ga vznemirjala.

Kot študent univerze v Cam­bridgeu je potoval v Rim, kjer ga je prvič presunila velika milost: ko je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa vla­darja vesolja, se mu je odprl nov, dotlej neznan svet. Želel je zvede­ti, kdo je ta Kristus, in kupil si je Sveto pismo. Čutil je, kako je notranje zasužnjen, vendar še ni imel volje, da bi se te sužnosti re­šil. Študij je nadaljeval in končal na univerzi Columbia v New Yorku. Profesorski poklic ga ni veselil, ker je bil "na tleh", duhovno mrtev. "Moja smrt je bila prilika za božji poseg, za moje vstajenje." V roke sta mu prišli dve "usodni" knjigi: Izpovedi svetega Avguština, v katerem je prepoznal "svojega brata v iskanju Boga", in Hoja za Kri­stusom Tomaža Kempčana. Dal se je poučiti v katoliški veri in 16. no­vembra 1938 je prejel sveti krst.

Malo zatem je presenetil svoje pri­jatelje: "Dragi moji, povedati vam moram, da mislim iti v samostan in postati duhovnik!" 10. decembra 1941 je potrkal na vrata trapistovske­ga samostana Getsemani v Kentuckyju. Po teološkem študiju je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. Na željo predstojnikov je ostal zvest svo­jemu umetniškemu poklicu. Konec leta 1968 je potoval v Azijo, kjer je preučeval vzhodno duhovnost, in tam ga je nepričakovano zatekla smrt.

(pričevanje 01_1999)