Blažena s. Marija Petković

* 10. decembra 1892, Blato na Korčuli; † Rim, 9. julija 1966

"Ni ljubezni brez trpljenja"

Njena z Bogom tesno povezana pot na tem svetu se je pričela 10. decembra 1892 v Blatu na Korčuli. Oče Antun Petkovič se je kot vdovec z dvema hčerkama poročil z Marijo Marinovič: njun zakon je bil blagoslovljen z osmimi otroki (štirimi sinovi in štirimi hčerami), Marija je bila šesta. Krščena je bila dvanajst dni po rojstvu, sveto birmo je prejela, ko še ni dopolnila šest let, pri prvem obhajijilu pa je bila skoraj trinajstletna. Nanj se je skrbno pripravljala in to je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Po obhajilu se se je tako zatopila v molitev, da je ostala v cerkvi sama, ko so že vsi odšli. Bila je zelo bister otrok. Končala je triletno osnovno šolo, potem pa se je izpopolnjevala pri italijanskih redovnicah, ki so odprle svojo hišo v Blatu leta 1903. Zgodaj je začutila, da jo Bog kliče v posvečeno življenje. Štirinajstletna je napravila zasebno zaobljubo čistosti. Starši so želeli, da bi se Marija poročila. Oče je bil zelo bogat posestnik in je vsakemu od svojih otrok zgradil hišo. Julija 1918 je Marija v Blatu srečala dubrovniškega škofa Josipa Marceliča in mu zaupala, da je razdvojena med klicem oditi v samostan kontemplativnih redovnic in željo delati za ljudi, ki trpijo. Škof ji je svetoval, naj počaka, da jasneje spozna božjo voljo.

Novembra je hudo zbolela in vsi so mislili, da bo umrla, pa je skoraj čudežno ozdravela. Leta 1919 so italijanske redovnice zapustile svojo hišo v Blatu in škof Marcelič je prosil Marijo, naj prevzame skrb za izpraznjeno hišo. Marija, ki je bila zelo dejavna v župnijskem življenju, je njegovo željo izpolnila. S prijateljicami je prevzela skrb za hišo, za otroški vrtec in ljudsko kuhinjo. Škof ji je posredoval svoj načrt, da z njeno pomočjo ustanovi novo redovno družbo, katere prvo jedro bo ona s svojimi petimi sodelavkami. Po opravljenih duhovnih vajah je skupaj z njimi izrekla redovne zaobljube, prejela redovniško obleko in redovniško ime "od Razpetega Jezusa". 4. oktobra 1920, na god sv. Frančiška Asiškega, je bila rojena domača redovna družina Hčera usmiljenja tretjega reda sv. Frančiška, katerega poslanstvo je po delih dejavne ljubezni in usmiljenja razširjati oznanilo božje ljubezni. Prva redovna hiša je bila v Blatu na Korčuli, zato te redovnice imenujejo tudi "blatske sestre". Za prvo predstojnico hiše in družbe je bila izvoljena s. Marija od Razpetega Jezusa Petkovič.

Škofijskopravno je nova redovna družba zaživela 15. junija 1923 in kmalu je začela širiti področje svojega dela ter odpirati nove hiše po tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Sestre so skrbele predvsem za revne otroke, posvečale so se tudi bolnikom. V začetku leta 1930 je sestra Marija dobila pismo iz Argentine s prošnjo, da pošlje tja dvajset svojih redovnic. Brž jih je poslala sedem, potem pa še sedem, nazadnje je, leta 1940, v misijone odšla tudi sama. "Za Kristusa bi želela obleteti ves svet, oznanjujoč Jezusovo ljubezen in lepoto moje mile domovine." Odprla je več hiš v Argentini, Paragvaju in Čileju. V Južni Ameriki je ostala dvanajst let. Leta 1952 se je preselila v Rim, kjer je Družba odpla generalno hišo. Januarja 1953 je sestro Marijo prvič zadela možganska kap, na priprošnjo patra Pija iz Pietrelcine se je njeno zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Vesela je bila, ko je Kongregacija za redovnike 6. decembra 1956 priznala in potrdila njeno Družbo hčera usmiljenja. Septembra 1959 je zadnjikrat obiskala domovino, kjer je ostala nekaj mesecev, potem pa se vrnila v Rim. Zaradi bolezni so njene moči pešale, zato je breme vrhovne predstojnice leta 1961 preložila na mlajša ramena. Njen prehod iz zemeljskega v večno življenje se je izvršil 9. julija 1966. V letih 1989-1997 je bil končan škofijski postopek za njeno beatifikacijo v Rimu. Njene posmrtne ostanke so leta 1998 prenesli iz Rima v rojstno Blato, Po razglasitvi njenih junaških kreposti in priznanju čudeža na njeno priprošnjo je bila 6. junija 2003 razglašena za blaženo.

(pričevanje 07_2003)