Susanna Tamaro

* 12. december 1957, Trst

Pisateljevanje kot poslanstvo

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino.

Sredi letošnjega januarja je v knjigarne po Italiji prišel njen novi roman z naslovom Odgovori mi (Rispondimi). To je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti.

Tudi v tem romanu, kot v vseh svojih dosedanjih knjigah, Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega. Rodila se je leta 1957 v Trstu. Kmalu po njenem rojstvu sta se starša ločila. K sreči je imela Susanna čudovito nono, ob kateri je odraščala (ta žena ji je navdihnila roman Pojdi, kamor te vodi srce). »Bila je izredna osebnost, ena tistih, ki svetijo družinam in celim rodovom. Bila je nemirna žena, duhovno zapletena. Sredi življenja, pri petdesetih letih, se je oklenila vere in od tedaj je živela močno duhovno življenje. To je zelo vplivalo name in kot otrok sem hodila z njo k maši. Bila je edina verna oseba v vsem sorodstvu.« Po končani osnovni in srednji šoli v Trstu je Susanna odšla v Rim, kjer je študirala film. Po končanem študiju je sodelovala pri snemanju dokumentarnih filmov iz življenja v naravi. Dokler se ni mogla preživljati s pisateljevanjem. Pisati pa je začela že v šolskih letih. Njeni prvi spisi so se širili med prijatelji s fotokopiranjem, ker ni mogla dobiti založnika, ki bi jih natisnil. Leta 1989 je pri založbi Marsilio izšla njena prva knjiga Glava med oblaki, dve leti zatem je ista založba izdala knjigo njenih pripovedi z naslovom Samo za glas.

Leta 1994 je pri založbi Baldini&Castoldi izšel njen roman Pojdi, kamor te vodi srce, ki je samo v Italiji dosegel naklado 2 milijona izvodov. Cristina Comencini je po njem posnela zelo lep film. »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.« Ta njen roman je bil povsod z navdušenjem sprejet; veliko nerazumevanja in kritik pa je bila deležna s svojim drugim romanom Anima Mundi (1997, slovenski prevod 1998). To je knjiga o mukah in težavah človeškega in duhovnega odraščanja. Sama pravi, da to ni pisanje, »ki bi ga bral za razvedrilo, vendar se dogajanje na koncu odpre silni svetlobi upanja in odpuščanja v milosti«. Za otroke je leta 1992 napisala pravljico Srce iz speha in 1994 Papirofo- bijo, za mlade pa pripovedi Čarobni krog (1995) ter Tobija in angel (1998). Leta 1997 je v katoliškem tedniku Famiglia cristiana objavljala svoja »pisma« Cara Mathilda, naslovljena na prijateljico; ki živi v Afriki. V njih na zanimiv način razmišlja o perečih vprašanjih sodobnega človeka in družbe. Pisma so izšla tudi v knjigi z naslovom Komaj čakam, da človek shodi (1997). Podobna razmišljanja so izšla leta 1999 v knjigi Proti domu. »Vse moje knjige se ena na drugo navezujejo.«

Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje v njenih knjigah, sama išče v veri. »Ko sem bila majhna, sem imela močno vero, bila sem mistična deklica. Potem so prišli razni problemi in sem opustila versko prakso, čeprav sem ostala verna. Po preskušnjah trpljenja in bolečine sem se vrnila k veri otroštva, ki je ostala tam, kot da je zaspala in me čaka. Spet sem se približala tudi Cerkvi.« Po dvanajstih letih življenja v Rimu je kupila blizu Orvieta staro kmečko hišo z vrtom in s travniki in tam živi v družbi številnih živali. Tam ustvarja in sprejema obiske prijateljev. »Predvsem pa je tu mir, v katerem se lahko srečaš sam s seboj.«

Na vprašanje, kaj ji pomeni uspeh, pravi: »Zame je uspeh to, da morem deliti svoj notranji svet z drugimi, ne pa fotografije na naslovnicah in intervjuji po časopisih.« Avtorski honorar od svoje nove knjige je namenila Ustanovi Tamaro, ki bo z vzgojnimi projekti pomagala prizadetim otrokom ter materam v stiski.

(pričevanje 03_2001)