Živko Kustić

* 12. decembra 1930, Split – † 18. julija 2014

Kustic Zivko1Živko Kustić se je rodil 12. decembra 1930 v Splitu kot nezakonski otrok, ki ga oče nikoli ni javno priznal za svojega sina. Pri krstu je dobil imeni Živko in Ante, po sv. Antonu Padovanskem, družinskem zavetniku, s katerim se je pogovarjal v molitvi kot s prijateljem. Otroštvo je preživljal na Pagu ob materi samohranilki Bepini, ki mu je "vlivala ponos in dostojanstvo", kot je sam dejal, in ob globoko pobožni baki (stari materi) Ani, ki je "bogatila mojo dušo". Bistrega dečka je pomagal vzgajati tudi učeni paški župnik Joso Felicinović, pri katerem se je Živko naučil brati že pri petih letih. Že kot otrok je sanjal, da bo duhovnik in novinar. In res je po končani srednji šoli odšel v Zagreb in se vpisal na teološko fakulteto. Po štirih letih študija je leta 1954 odšel na odsluženje vojaškega roka v Niš. Na začetku leta 1955 je opustil misel na duhovništvo in se je poročil s tri leta starejšo bolničarko Marico Radenković. Ko je vojaščino odslužil, sta se vrnila v Zagreb in Živko se je odločil za študij matematike in fizike. Načrtoval je, da bo svojo družino preživljal kot prosvetni delavec. Misel na duhovništvo je opustil, pa mu je spovednik, jezuit pater Scheibel, svetoval, naj dokonča študij teologije in postane duhovnik grškokatoliškega obreda, ki se lahko pred posvečenjem poroči. Sporazumno z ženo Marico, ki mu je rodila pet otrok: Josipa, Minjo, Ano, Ivico in Branka, in cerkvenimi predstojniki je ta nasvet sprejel in 5. maja 1958 ga je vladika Gabrijel Bukatko v Križevcih posvetil v duhovnika. Pet let je bil župnik grškokatoliških župnij Mrzlo Polje Sošice na Žumberku ob slovensko-hrvaški meji, kjer je družina živela v pomanjkanju, duhovnik Živko pa je hranil svojega duha z modrostjo svojih hribovskih vernikov.

Kustic Zivko2Leta 1963 je odšel v Zagreb in v sodelovanju s prijateljem duhovnikom Vladimirom Pavlinićem in nekaterimi drugimi se je rodil moderen katoliški časopis Glas koncila (s podnaslovom novi obraz Cerkve). Živko Kustić je bil novinar, reporter in kolumnist, najplodovitejši pisec besedil. Kot 'don Jure' je vse do leta 2000 podpisoval duhovita razmišljanja pod naslovom Pismo vaškega župnika, ki so jih z veseljem brali vsi, verni in neverni. Pod njegovim vodstvom je Glas koncila postal močen in iskan glas Cerkve, glas ponižanih in potisnjenih na rob družbe, glas svobode, glas upanja v boljšo bodočnost. Njegovi komentarji od začetka Glasa koncila do demokratskih sprememb leta 1990 so izšli v štirih knjigah z naslovom Uklenjena Cerkev v Hrvatski. Zelo pomembno delo je opravil na področju kateheze: napisal je vrsto katehetskih pripomočkov za prvoobhajance, birmance in odrasle.

Kustic Zivko3Bil je pobudnik 'veroučne olimpiade', iz katere se je rodil Mali koncil, katoliški mesečnik za otroke. V njem je sodeloval tudi z otroškimi pismi, ki so izšla v knjigi Tomica i njegova pisma (v slovenskem prevodu Draga Klemenčiča Tonček in njegova pisma, Družina 1982). Bil je med pobudniki in prvimi sodelavci Krščanske sadašnjosti in njene družinske revije Kana. Kot urednik Glasa koncila se je močno zavzel pri proslavi "Trinajst stoletij krščanstva med Hrvati", katere višek je bil Narodni evharistični kongres pri Mariji Bistrici septembra 1984, po katerem je Glas koncila začel izhajati kot tednik. Leta 1993 je priklical v življenje informativno katoliško agencijo (IKA) in bil njen prvi urednik. Vsa le z ognjevitostjo svojega dalmatinskega značaja deloval kot voditelj duhovnih vaj, pridigar z govorjeno in pisano besedo. Za svoje dušnopastirsko delo je od papeža sv. Janeza Pavla II. prejel častni naziv protojereja in stavrofora (podobno kot monsinjor pri katoličanih).

Kustic Zivko4Ko je čutil, da mu začenjajo pojemati telesne moči, sta se z ženo Marico leta 1999 preselila v dom za starejše. Živko je sprejel povabilo ustanovitelja dnevnika Jutarnji list Nina Pavića, da prevzame rubriko Jutranja pridiga, v kateri je običajno dnevno homilijo ob evangeljskem odlomku povezoval s trenutnim dogajanjem v družbi – prav to, kar je pri svojih jutranjih mašah v Domu sv. Marte uvedel papež Frančišek. Modra in zvesta žena Marica je odšla v večnost leta 2010. On pa se je od tega sveta poslovil 18. julija 2014 po molitvi skupaj z navzočimi člani družine – otroki, vnuki in pravnuki. Na vstajenje čaka na zagrebškem pokopališču Mirogoj.

(pričevanje 09_2014)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh