Julijana Kavčič - Snopkova mama

* 16. 2. 1895, Šentjošt – † 16. 12. 1980, Šentjošt

Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, "ker me vedno silijo in nagovarjajo", pove: "Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti." Oče je zelo rad bral, če je imel "količkaj prostega časa". Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. "V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: 'Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!' Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma." Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! "Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju." Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. "Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili."

Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo "usodno" srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. "Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst." Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).

Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: "Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: 'Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'" Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: "Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca." Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla "stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah ... Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili."

Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili." Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: "Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!"

(pričevanje 03_2010)