Andre Frossard

* 14. januar 1915, Colombier-Châtelot, † 2. februar 1995, Versailles

Rodil se je 14. januarja 1915 blizu mesteca Belfort v Alzaciji ob francosko-nemški meji. Njegov oče je bil socialist, zavzet borec za pravice delavcev. Svoje človekoljubne misli je širil s časopisom, ki ga je sam urejal in v glavnem tudi sam pisal. Po krstu je sicer bil katoličan, toda njegova "vera" je bil socializem. Mati je bila judovskega rodu, tudi ona brez vere. Toda oba sta ga za vse življenje obogatila s svojo veliko medsebojno ljubeznijo, tako da si je kot otrok mislil, da sta že od vekomaj poročena in da bosta za vedno ostala skupaj. Andre je od svojih staršev prejel čudovite moralne zglede, vere pa mu niso dali. "Boga za nas ni bilo...

Kristjani v našem mestu, ki bi nas lahko o njem poučili, so molčali; morda zaradi strpnosti, mogoče pa tudi iz strahu, da se ne bi iz njih norčevali... Njihova morala je bila približno taka kot naša. Bili smo popolni ateisti." Po končani osnovi šoli je nekaj časa obiskoval srednjo šolo, kmalu se je prepisal na slikarsko akademijo, a že čez malo časa je začel sanjati, da bo postal arhitekt. Oče, ki je bil tedaj že znana osebnost v francoskem socialističnem gibanju in je kmalu zatem postal glavni tajnik Komunistične partije Francije, ga je nekega dne poklical, da se odkrito pogovorita o njegovi prihodnosti. Šola mu ni šla in na očetovo priporočilo je dobil službo v neki tiskarni, kjer pa se ni posebno izkazal, zato je službo večkrat menjal. V uredništvu nekega časopisa, ki je bil blizu socialistom, je spoznal pet let starejšega sodelavca Willemina, ki je bil katoličan od rojstva. Pri petnajstih letih je vero izgubil, a se je kasneje spet dokopal do nje. Posredno je do vere pomagal tudi Frossardu.

Bilo je 8. julija 1935 ob petih popoldne v Latinski ulici v Parizu. Willemin je ustavil avto v stranski ulici Ulm, češ da ima tam neki opravek. Frossard je ostal kar v avtomobilu in videl, da je prijatelj odprl neka železna vrata ograje in ga dolgo ni bilo nazaj."Najbrž je šel molit ali se spovedat, skratka, delat eno tistih reči, ki jemljejo kristjanom toliko časa."

Minilo ga je potrpljenje in šel je za njim. Vstopil je v kapelico, ki je bila z umetniške plati dokaj revna. Njegov pogled je obstal na oltarju, na katerem so bile rože, goreče sveče in monštranca. Vse, kar je videl, mu je bilo popolnoma tuje. A naenkrat je, kakor silno razodetje, zaslišal v svoji notranjosti besedi "duhovno življenje". V istem trenutku je s stoodstotno gotovostjo začutil: "Ta svet je resničnost! V vesolju je neki red: nad tem pajčolanom bleščečih oblakov je jasnost Boga, ki biva ta trenutek, ki biva osebno in sicer v osebi tistega, ki bi ga bil trenutek prej zanikal, ki ga kristjani imenujejo 'naš Oče' in katerega sladkost v tem trenutku čutim." Ko sta s prijateljem prišla ven, ga Willemin skorajda ni prepoznal. "Kaj je s tabo?" ga je začuden vprašal. In Andre mu je odgovoril: "Katoličan sem, apostolski in rimski. Bog biva in vse je resnično!" Po tem silovitem srečanju z Bogom se je dal temeljito poučiti v veri. Ni želel, da bi se o njegovem spreobrnjenju govorilo v javnosti, da ne bi prizadel svojih najbližjih. Z očetom sta se kasneje lepo ujemala, mati in sestra pa sta šli za njim po poti vere.

Ko mu je bilo enaindvajset let, je šel služit vojsko kot mornar, kjer je dosegel stopnjo častnika. Leta 1942 se je poročil in se vključil v odporniško gibanje. Zajeli so ga Nemci in prišel v koncentracijsko taborišče, kjer so nacistični zločinci taboriščnike nečloveško mučili in poniževali. Njegova vera je ostala trdna. "Ta strahotna izkušnja mi je razodela neskončno vrednost človeškega bitja. Nacistični peklenski sistem nas je skušal na vse načine poniževati, nam jemati človeško dostojanstvo. Toda bolj kot so nas poniževali, bolj smo jaz in z menoj številni drugi v ponižanih in iznakaženih videli Kristusa. Iskreno povem: v taborišču sem doumel, zakaj je Kristus izbral nespametno pot trpljenja in smrti na križu. Vsi trpeči so njegova podoba."

Po drugi svetovni vojni se je uveljavil kot odličen časnikar in urednik več časopisov. Vsak dan je napisal uvodnik za pariški dnevnik Figaro. Znameniti knjigi "Bog biva, srečal sem ga" je sledilo še več drugih. Leta 1987 je postal član Francoske akademije - akademije nesmrtnih. Svetilka njegovega življenja je ugasnila na svečnico, 2. februarja 1995.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2006) 2, str. 22.