Sestra Elvira Petrozzi

"Moje srce je polno ljubezni do mladih ljudi"

Ko je sestra Elvira je 21. januarja 2007 dopolnila sedemdeset let življenja, je na vprašanje, kako se počuti, za bralce znanega hrvaškega verskega tednika Glas koncila odgovorila: "Počutim se vedno bolj živa, ne pa mlajša, saj se v ogledalu vidim, da so moje gube vedno globlje in tudi hrbet se krivi... življenje pa ne! Srce je vedno mlado, pogum je vedno večji in s tem tudi sposobnost, da tvegam v veri, v veri, ki je ljubezen ter daje življenju okus in smisel. Čutim v sebi silno moč, moč, da darujem življenje, moč, ki me sili, da najprej mislim na druge, ne pa na svoje strahove, lakoto, žejo in utrujenost." Skoraj šestdeset let je že redovnica. Božji klic je začutila v zelo težkih družinskih razmerah. Bila je četrti otrok med sedmimi brati in sestrami. "Ko danes gledam na svojo preteklost kot na svetlobo srečanja z Bogom, moram priznati, da je On že deloval v mojem življenju in da je Sveti Duh vodil moje starše in vse, kar se je dogajalo, da bi me naučil, kako naj z dobroto in ljubeznijo živim poslanstvo, ki sem ga morala odkriti. Bog pripravlja svoje 'poslance' po dobro zasnovanem načrtu." Njo je pripravljal na dokaj "krut" način.

Oče je bil alkoholik in breme družine je bilo na ramenih matere, ki je bila bolničarka in je zaradi tega bila zelo malo doma in tako so morali otroci misliti drug na drugega in si med seboj pomagati. Borili so se z revščino in sestra Elvira (njeno krstno ime je Rita) se spominja, da je do petnajstega leta hodila v šolo bosa. Kasneje se ji je "posvetilo", da je Sveti Duh vodil njeno življenje po slabostih njenega očeta."Če ne bi bil takšen," je pričevala pred mladimi, "s v meni verjetno ne bi rodila tolikšna ljubezen do vseh drugih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače: prav iz stanja v družini se je rodila moja posebna ljubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovnemu oživljanju."

Ko je svojim domačim povedala, da gre v samostan, so se vsi postavili proti njej. Malo se je zamislila, čez nekaj dni pa je zbrala skupaj nekaj svojih reči in zgodaj zjutraj šla od doma, ne da bi se od koga poslovila. Mama je prihitela za njo na železniško postajo, vendar je ostala pri svojem sklepu. "Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od zemeljskih vezi in slediš Bogu." Mlada redovnica je s svojimi redovnimi sestrami veliko molila. Sestra Elvira je med molitvijo vedno jasneje slišala Božji klic, naj naredi nekaj za mlade. Ni pa vedela, kako naj ta klic uresniči. Večkrat se je s svojo predstojnico pogovarjala, da bi odprla hišo za mlade, ki jih je potrošniška družba potisnila na rob. Ta jo je poslušala in jo skušala strezniti: "Saj nimaš nobene specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla!"

Božji klic je preglasil vse pomisleke. Leta 1983, kot smo že zvedeli, je s. Elvira skupaj z neko drugo redovnico ter mladim dekletom "odprla" prvo hišo občestva Cenacolo (to je italijansko ime za dvorano zadnje večerje v Jeruzalemu). "To ime sem izbrala zato, ker je bila v dvorani zadnje večerje navzoča Marija, ki je v molitvi z učenci pričakovala prihod Svetega Duha." Hiša je bila brez vrat in oken in brez vsake opreme. "Jaz sem jo videla pred seboj prenovljeno, polno mladih ljudi," se spominja s. Elvira. "V začetku smo živeli zelo revno, ker nismo imeli ničesar, razen vere v Boga." Prav z bogastvom vere, ki se razodeva v dejavni ljubezni, se v občestvu Cenacolo dogajajo vedno novi čudeži.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7, str. 20.