Franc Cerar

* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor

Cerar Franc1Ob petdesetletnici svojega življenja v redovni skupnosti jezuitov - Družbi Jezusovi - je v pogovoru za revijo Slovenski jezuiti povedal: "Rodil sem se 22. januarja 1922 v kmečki družini v vasi Dobliče, župnija Črnomelj v Beli Krajini. Otrok nas je bilo rojenih enajst. Starši nam niso kupovali igrač, a nam nikoli ni bilo dolgčas. Ljubezni si v družini nismo izkazovali na zunaj, a smo se imeli radi in vedno držali skupaj. Oče in mama sta nam o veri komaj kdaj govorila, sta pa iz vere živela. Temu pripisujem, da nas je vseh sedem bratov in sester, ki smo dosegli odraslost (štirje so umrli majhni) kljub enoumnim časom ohranilo vero." Oče je bil Gorenjec, mama pa je bila rojena v Ameriki, kamor sta šla njena starša "s trebuhom za kruhom".

"Kmečko delo me ni mikalo, bral sem pa vse, kar je tiskanega prišlo v hišo. Zato je med starši in stricem, ki je bil župnik, prišlo do dogovora, da me pošljejo v šole." Dvanajstletnega so poslali na klasično gimnazijo v Ljubljano, vendar mu latinščina nikakor ni šle v glavo, zato je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji v Novem mestu, kjer je leta 1943 opravil maturo. "Nekaj mesecev pred maturo," se spominja, "me je prevzela posebna gorečnost. Postal sem lačen Boga. Poprej sem zahajal k maši in obhajilu enkrat ali dvakrat tedensko, sedaj pa me je vleklo vsak dan."

Cerar Franc2Po nasvetu gimnazijskega ravnatelja Ivana Dolenca, svetniškega moža, je prebral knjigo dr. Lovra Sušnika Akademski poklici, kjer je naletel tudi na jezuite. "Sklenil sem: jezuit bom, pa amen!" Hotel je iti v noviciat v Zagreb, pa ni dobil potnega lista. Medtem je prišel 8. september 1943, ko je Italija kapitulirala. Novo mesto so zasedli partizani, ki so razglasili splošno mobilizacijo: vsi od osemnajstega leta naprej se morajo javiti. Ko ni vedel, kako naj se odloči, je šel v cerkev molit: "Sveti Duh, razsvetli me, ker sam ne vem, kam naj grem." Molitev ga je pomirila, Šel je v partizane, kjer je deloval kot kulturnik. Silili so ga v partijo, vendar je to odločno odklonil in povedal, da je veren. Redno je molil rožni venec, da bi vztrajal pri svoji odločitvi za duhovniški poklic. Proti koncu vojne je iz glavnega štaba prišel dopis: "Če noče vstopiti v partijo, ga odpustite." Odpuščen pa je bil šele za Božič, za Svete tri kralje leta 1946 pa se je šel k jezuitom v Zagreb dogovorit, kdaj lahko pride k njim. To se je zgodilo na svečnico, 2. februarja 1946. V Zagrebu je bil kar precej časa: devet let in pol - tri leta filozofije, dve leti tako imenovanega magisterija, tri leta teologije, po katerih je bil leta 1955 posvečen v duhovnika, v Zagrebu je ostal še eno leto, da je študij dokončal, potem pa je prišel na svoje "delovno mesto" v Maribor, kjer je ostal vse do danes.

Cerar Franc3Eno leto je bil kaplan v župniji Brezje, potem so ga določili za ljudskega misijonarja in kot tak je "prebujal" vernike v številnih slovenskih župnijah s Svetim pismom in s kitaro v roki. "Glasbe nisem nikoli študiral, imel sem sicer neke splošne pojme, pa kolikor mi je Bog dal daru, predvsem pa veselje do petja." Za mlade je pripravil dve pesmarici Zapojmo, bratje (1967, 1969), ki sta bili razgrabljeni. "Ljudje so bili takrat lačni vsega in so vse s hvaležnim srcem sprejemali." Kot misijonar je obiskal blizu 600 slovenskih župnij!

Z misijonarjenjem je prenehal, ko je leta 1966 postal kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru, kar je ostal do leta 1973; od leta 1978 do 1992 je bil tam župnik, vmes (1973-1978) pa je vodil jezuitsko semenišče v Mariboru.

Cerar Franc4"Zlatega" patra Franca Cerarja poznamo tudi kot pisatelja - ne le teh dveh knjig življenjskih spominov, ampak tudi duhovnih zapisov. Več let je za slovenski katoliški tednik Družina pisal misli ob nedeljskem evangeliju, iz katerih sta nastali dve knjigi: Evangelij na prepihu (1986) in Beseda da besedo (1994). "Mislim, da mi je Bog obenem s poklicem  položil v srce sposobnost, da mi ni težko vživeti se v kakršnokoli delo ali službo. Zakaj sem prišel v Družbo, če ne za to, da se ji po predstojnikih dam na razpolago? To je zame tako preprosto in jasno, da bolj ne more biti. Zato sem vse delal z veseljem in vse mi je bilo pri srcu."

pričevanje 09_2005

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh