Sestra Lucija dos Santos

* 22. marca 1907, Aljustrel, Portugalska - † 13. februar 2005, Coimbra

V očeh ljudi je že svetnica

V krstni knjigi župnije Fatima je zapisano: "30. marca 1907 sem slovesno krstil otroka ženskega spola in mu dal ime Lucija. Rodila se je v Aljustrelu v tukajšnji občini ob sedmih zvečer 22. marca tega leta." Lucija je bila najmlajša od sedmih otrok zakoncev Dos Santos in v otroških letih je bila ljubljenka vseh. Vsi otroci v vasici Aljustrel so bili njeni prijatelji in tovariši pri igri. Pri šestih letih je prejela prvo sveto obhajilo in pri tej starosti je tudi začela pasti živino, kakor so terjale družinske potrebe. Od leta 1917, leta Marijinih prikazovanj, se je družila skoraj izključno s Francekom in Jacinto, svojim bratrancem in sestrično, ki sta se skupaj z njo srečevala z nebeško Gospod v dolini Irija, kjer so pasli ovce, molili rožni venec in se igrali. Lucija je bila tedaj stara deset let, vendar ni hodila v šolo. Marija ji je naročila, naj se nauči brati in pisati. To ji je kar hitro uspela, ker je bila zelo bistra deklica. Po smrti Franceka in Jacinte, v letih najtežjih bojev za priznanje Fatime, je Lucija po nasvetu leirijskega škofa šla v zavod redovnic dorotejk v mestu Oporto, kjer je najprej obiskovala šolo, leta 1928 pa je z zaobljubami postala članica tega reda. Leta 1946 pa je od papeža Pija XII. dobila dovoljenje, da gre h karmeličankam in vstopila je v samostan tega strogega reda v Coimbri, kjer je kot sestra Marija Lucija od brezmadežnega Srca ostala skoraj devetinpetdeset let, vse do svoje smrti. Dovoljenje za izhod iz samostana je dobila le za srečanja s papeži. V Fatimo je prišla 13. maja 1967, ko je ob petdesetletnici prikazovanj tja poromal papež Pavel VI., s katerim sta se tam srečala.

Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša "tretja fatimska skrivnost", ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 "prestregla" kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.

Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: "Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra." Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.

(pričevanje 04_2005)