Kardinal Alojzij Ambrožič

»Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu.«

»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.

V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk ... Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 10, str. 20.