Kaj je v jeziku ‘prav’ in kaj ‘narobe’?

Ljudje smo od nekdaj govorili v narečjih, z razvojem mest in večje mobilnosti pa še v različnih mestnih, primestnih in drugih govorih. Tako govorimo že od plenic naprej še danes – in kadar govorimo tako, se nihče ne sprašuje, kaj je narobe in kaj prav.

Enostavno vemo, kako se “pri nas govori” ali “pri nas reče”. Zato nas jezikoslovce nihče ne vpraša: kako moram pa doma, v hlevu ali pri skupnem kosilu povedati to ali ono.

S pojavom knjig, najprej rokopisnih, nato tiskanih, smo številni narodi, ki govorimo isti jezik (tudi če je razčlenjen v številna narečja in govore), začutili potrebo, da bi ustvarili jezik, ki ga bomo razumeli vsi, hkrati pa bo imel neka enotna pravila in bogat besedni zaklad s popolnoma predvidljivimi pomeni.
Če popravljamo električni aparat in rabimo izvijač, je doma pač dovolj, da rečemo: “Prnes mi tistga,” na obisku stran od doma pa je že dobro, če tako mi kot naši gostitelji vemo, kako se ‘tistemu’ reče.

Tako je nastal knjižni jezik, v našem primeru slovenski knjižni jezik; Slovenci smo ga dobili v 16. stoletju. Knjižni jezik je nekakšen dogovor. Naučimo se ga šele v šoli ali ko začnemo brati knjige, gledati televizijo ter tapkati po tablici. Redko kdo se knjižnega jezika nauči doma od staršev. Ker je knjižni jezik dogovor, se moramo naučiti pravil njegove slovnice, pravopisa in seveda pomena in izgovora njegovih posameznih besed. Šele potem začne knjižni jezik živeti z nami.

Ja, živeti. Knjižni jezik je namreč nekakšen začaran stvor: vseskozi se ga nove in nove generacije učijo in v njem pišejo, jezikoslovci pa vse, kar je v takšnem jeziku napisanega, nato analizirajo in na podlagi analiz sestavljajo nove slovnice, pravopise in slovarje. Z učeno besedo rečemo, da je jezik prožno stabilen. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo v nekem trenutku vedeti, kaj je v določenih okoliščinah prav in kaj je narobe (to je stabilnost); da pa se hkrati takšna pravila in opisi že v nekaj desetletjih lahko spremenijo (to je prožnost).

Poglejmo dva primera:
1. Prihodnost v slovenščini danes opišemo s pomočjo glagola biti, npr. bom bral. Še v prejšnjem stoletju, je bilo povsem prav, če smo rekli bodem bral, v 16. in 17. stoletju pa so rekli skoraj izključno imam brati. Kar je danes ‘prav’, je bilo včasih ‘narobe’ – in obratno.
2. Davku od dohodkov danes rečemo dohodnina. Če bi živeli v 19. stoletju, bi mu lahko rekli dohodarina ali dohodnina. Danes bi nas, če bi rabili besedo dohodarina, na davčni upravi verjetno malo čudno gledali. Te besede namreč nihče več ne rabi, čeprav sta denimo jezikoslovca Matija Cigale in Fran Levstik menila, da je ustreznejša od besede dohodnina.

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker nas jezikoslovce ljudje pogosto sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe. Pri vprašanjih s področja slovnice in pravopisa je odgovor večinoma enostaven: slovnične strukture se v jeziku spreminjajo zelo počasi, pravopis pa običajno določi skupina ljudi, ki se ji reče ‘pravopisna komisija’ in drugi jo ubogamo, ker je tako pač najbolj praktično. Tu torej lahko precej enostavno povemo, kaj je prav in kaj ni glede na trenutna pravila, ki jim pravimo norma. Pri vprašanjih s področja besedja (in skladnje) pa je odgovor običajno bolj zapleten. V slovenščini imamo namreč malo besed, ki vsaj v kakih okoliščinah ne bi bile ‘pravilne’ ali ki v določnih okoliščinah ne bi bile tudi napačne. Pri izbiri takšnih besed nam trenutno najbolj pomagajo oznake v pravkar izdanem Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, seveda pa tudi oznake (kvalifikatorji) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu.

Je prav za vsak slučaj ali za vsak primer? Prav je oboje, samo raba nam kaže, da zvezo za vsak slučaj rabimo v bolj sproščenih besedilih, največkrat v novinarskih prispevkih, raba zveze za vsak primer pa je popolnoma nezaznamovana. Ko to vemo, se lažje odločimo.

Kako torej vedeti, kaj je res prav in kaj res narobe? Kako doseči, da bomo v svojem jeziku znali samozavestno sami presoditi, kako ravnati, kadar smo v dvomu? Tudi v jeziku velja, da je znanje moč. Če bomo vedeli, v katere priročnike lahko pogledamo, če smo v dvomu, nam ne bo treba slepo verjeti vsakemu, ki komentira naš (knjižni) jezik. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo v ta namen na voljo spletni portal www.fran.si, kjer lahko dobimo vse potrebne podatke, ki jih rabimo, kadar smo v jezikovnem dvomu. Glede težjih primerov in dilem pa lahko na tem portalu za mnenje povprašamo tudi strokovnjake, jezikoslovce v Jezikovni svetovalnici.
Za jezik je zelo pomembno, da imamo ljudje, ki ga rabimo, občutek, da ga znamo; da je res ‘naš’. Da se v knjižnem jeziku počutimo enako doma kot v narečju ali govoru, v katerega se rodimo. Zato vprašanje v naslovu ni pravo. Bolje se je spraševati: Kdaj je nekaj v jeziku narobe in kdaj prav. O tem pa v eni od naslednjih številk.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 109.