Kako je nastal jezik?

Jezikoslovje lahko danes po­jasni skoraj vse, kar nas zanima o jeziku. Vsaki slovenski besedi lahko sledimo daleč nazaj v preteklost in opazujemo, ali se je razvila iz praslovanskega jezika (npr. sonce) ali je bila izposojena iz kakega drugega (npr. miza iz latinske besede mensa). Vemo, da so svetovni jeziki med seboj praviloma tesno povezani in da jim lahko s posebnimi formulami, zelo podobnimi matematičnim, sledimo tudi v čas, ko se še niso zapisovali.
Pri vprašanju, kako je nastal jezik, pa smo nemočni. Vemo, kako bi lahko nastal, več pa ne.

DOKAZI
Nevrolingvisti so ugotovili, kje v možganih je center za govor in kako deluje, paleoantropologi so odkrili materialne dokaze, na podlagi katerih lahko sklepamo o (ne)razvitosti govornih sposobnosti pri najstarejših najdenih ljudeh. Pa tudi tu ne najdemo ničesar, na kar bi se lahko zares naslonili. Nekateri tako menijo, da se je jezik pojavil skupaj z nenadnim razvojem človeške kulture pred 40–50.000 leti, spet drugi, da človek ni nikoli obstajal brez jezika; da je jezik celo starejši od vrste, ki ji rečemo homo sapiens.

NAJVERJETNEJŠI TEORIJI
Jezikovna zmožnost pri človeku bi se namreč lahko razvijala postopoma – od prvih besed, podobnih krikom do zapletenejšega jezika. A to ni nujno res, saj danes ne poznamo nobenega primera, ki bi kazal na možnost nekakšne vmesne stopnje pri razvoju jezika: ali se sporazumevamo z nekaj besedami oziroma kretnjami (psi in druge domače živali, šimpanzi, ljudje, kadar ne znamo jezika drug drugega, manjši otroci) ali pa v logično oblikovanem jeziku. Vmesne stopnje ne poznamo.
Tudi zato mnogi menijo, da je do jezika pri ljudeh prišlo nenadoma, v trenutku, ko se je v možganih vzpostavila ustrezna povezava (znanstveniki so natančno določili, za katero povezavo gre). Menijo celo, da osnovna vloga jezika ni bila nikoli komunikacija, ampak način, kako urediti miselne procese. Na to kaže dejstvo, da se v različnih jezikih že najosnovnejši pomeni izražajo z metaforami, ki so od jezika do jezika različne.

PA SMO SPET PRI SVETEM PISMU
Zanimivo je, da se ta teorija popolnoma sklada s simbolnimi opisi iz prvih poglavij Stare zaveze. Bog namreč ustvari svet s stvariteljskim miselnim govorom (»Bog je rekel«, 1 Mz 1), ki je povezan tako s stvarjenjem in blagoslovom človeka (»Bog ju je blagoslovil in jima rekel«) kakor z Jezusovim prihodom (»V začetku je bila Beseda«, Jn 1). Prva človekova raba jezika ni pogovor, ampak samogovor: »Tedaj je človek rekel: “To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja, kajti ta je vzeta iz moža.”« (1 Mz 2). Prvi pogovor v Svetem pismu pa je pogovor med hudičem (kačo) in ženo ter človekom in Bogom (1 Mz 3). Šele nato začneta prva človeka komunicirati tudi med sabo.

IN DANES?
Nastanek jezika s pojavom sodobnih znanstvenih pristopov dolgo ni veljal za stvar, ki bi jo bilo vredno raziskovati. Leta 1866 je jezikoslovno društvo v Parizu celo uradno označilo takšne raziskave kot neznanstvene. Resno raziskovanje vprašanja nastanka jezika se je začelo šele pred nekaj desetletji. Odtlej imamo vsako leto več podatkov o začetkih človeškega jezika. Da bi prišli do dokončnega znanstveno utemeljenega odgovora, pa je malo verjetno.

K. Ahačič, Sproščena slovenščina, v: Ognjišče 7 (2017), 125.