Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec

Naslov sem povzel po eni od najpogostejših fraz, ki jih slišim, ko kje nastopam kot jezikoslovec. Skoraj vedno me pride kdo kaj vprašat, hkrati pa izrazi tudi svojo zadrego: “Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec.”

To je do neke mere razumljivo. Ker jezikoslovci opazujemo jezik, vsak pravilno sklepa, da opazujemo tudi njegov jezik. Res ga, a v resnici pri tem premoremo več razumevanja, kot ga pri presoji našega jezika premorejo drugi. Naš jezik namreč podzavestno opazuje vsak, ki pride v stik z nami, podobno kot vsak opazi naš videz in našo obleko. Zdi pa se, da se tega ozavemo šele, ko pred nas stopi nekdo, ki se z jezikom ukvarja poklicno.
Kakor z zunanjem videzom tudi z jezikom ljudem okoli nas dajemo prvi vtis o sebi. Tudi zato se že v šoli naučimo, da ni vseeno, katero zvrst jezika uporabimo v določenih okoliščinah. Če želimo narediti na neznance dober vtis, se moramo nato skozi življenje naučiti preklapljati med temi zvrstmi. Med knjižnim jezikom, pogovornim jezikom, pokrajinskim pogovornim jezikom, mestnim govorom in narečjem. Med jezikom znanosti, publicističnim jezikom, strokovnim jezikom, jezikom uradnikov, žargonom in slengom. Enako kot ne bo nekdo pustil dobrega vtisa, če bo prišel na kmetijo grabit seno in zraven uporabljal knjižno slovenščino, bo izpadel drugi smešno, če bo govoril na televizijskem dnevniku o pomembni stvari v narečju ali mestni govorici.
Jezikoslovci imamo zato celo zelo radi, če ljudje z nami govorijo v vsakdanjem zasebnem pogovoru v svojem narečju ali v sproščenem pogovornem jeziku. To namreč ni ‘napačen’ jezik, tudi to je slovenščina. Kakor se za različne priložnosti različno oblečemo, tako ob različnih priložnostih uporabljamo tudi različne zvrsti jezika.
Spletni mediji so vsa ta vprašanja naredili še bolj aktualna. Če je včasih za objavo vsak pisal zgolj v knjižnem jeziku, lahko danes javno objavljamo tudi sproščena sporočila prijateljem, napisana v pogovornem jeziku, v narečju, celo v slengu. In s tem ni nič narobe. Tudi te zvrsti slovenščine so lepe in jih jezikoslovci z veseljem opazujemo in raziskujemo. Znati pa moramo presoditi, katera objava je namenjena le prijateljem (pri takšni objavi je včasih celo bolj pristno, če jo napišemo v narečju, pogovornem jeziku ali slengu), katera objava pa je namenjena vsem, ki lahko obiščejo našo spletno stran, naš Facebook, Twitter itd.
Dokler nam to ne pride v navado, si je zato dobro od časa do časa reči: “Upam, da sem prav povedal … si namreč moj sošolec, … ste namreč prodajalka zelenjave, … ste namreč moj sovaščan, … ste namreč novinar, … ste namreč moj profesor.” Ali: “Upam, da sem prav povedal … ker sem za govorniškim odrom, … ker sem na tržnici, … ker ste prišli k meni domov, … ker sem pred okencem na uradu.”
Najstrožji ocenjevalci jezika namreč nismo jezikoslovci. Najstrožji ocenjevalci jezika so ljudje okrog nas. Tisti, ki opazijo tudi našo obleko in pričesko, preden začnemo govoriti z njimi.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 107.