Ob koncu časov bo treba na zagovor k ‘Šefu’

šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

In me je spomnil na misli, ki mi jih je pred leti izrekel največji teolog takrat še jugoslovanskega prostora, Tomislav Šagi Bunić: »Edino, kar v življenju šteje so dejanja ljubezni tistim, h katerim nas je poklicala Ljubezen. Ne število knjig, ki sem jih napisal, niti predavanj, ki sem jih imel ... To, kar bo štelo pred Bogom, je zapisano v Matejevem evangeliju: ko smo videli lačne, ali smo jim dali jesti, žejnim piti, ali smo sprejeli tujce in oblekli nage in bolne, ali smo jih obiskali in tiste v ječi ...« (prim. Mt 25, 31–46). Edina vsebina, ki jo bomo lahko nesli čez prag večnosti, so konkretna dejanja ljubezni, zato nas vabi papež Frančišek na lov za zakladom, ki ima večno veljavo. Hudomušno je rekel, da ni videl še za nobenim pogrebnim sprevodom selitvenega kombija in je dodal: »Zaklad, ki smo ga dali drugim, je edini, ki ga bomo lahko odnesli s sabo. Ljubezen, služenje, potrpežljivost, dobrota, nežnost – to so čudoviti zakladi, ki so dragoceni v božjih očeh« in zagotavljajo tudi nam samim mir, zadovoljstvo; ne bančni računi, ljubezen do bližnjih nas najbolj obogati in izpolni.