V Cerkvi to vznemirjajoče brbotanje Svetega Duha

Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev,

Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,

Petek, 13. september

God sv. Janeza Zlatoustega (ok. 346–407) je danes, jaz pa sedim v vinski kleti sredi sodov in ob poslušanju najlepše pesmi Franovega očeta ter ob dogodkih, ki so (pri)zadeli Cerkev na Slovenskem, premišljujem besede današnjega godovnika: »O Jezus, daj da bo naše življenje vredno milosti in resnice, ki smo jo prejeli; in kakor jo je potrebno oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.« Ja, biti v skladu z Resnico – biti z Njo v sozvočju, da lahko Sveti Duh (pre)budi v meni in v tebi, ki bereš te vrstice (midva sva Cerkev!), tisto vznemirjajoče brbotanje, ki ga kot najlepšo pesem Franovega očeta poslušam iz sodov, ko vre mošt v mlado vino. Rane sorte grozdja so dozorele, včeraj smo trgali ranino in rizvanec, danes se že oglašata in napovedujeta nov letnik žlahtnega vina.

Vse na tem svetu zori: otrok dozori in preraste v mladeniča, grozdje v vino ... a poprej mora zavreti – v vročekrvni mladosti, v vrelem moštu ... Kvasi se, da se lahko prerodi in končno zbistri v življenjsko novost. – Tudi Cerkev! Njena zunanja struktura je le posoda – je le tempelj, v katerem mora prebivati Sveti Duh ... in če v njej prebiva, potem je v njej slišati zame najlepšo pesem: vznemirjajoče brbotanje, ki napoveduje novost. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti,« pravi papež Frančišek. »V njej lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. /.../ Cerkev ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov in ti smo mi!« Sleherna sprememba, ki se dogodi v Cerkvi, se začne pri meni – v moji odprtosti Svetemu, da me lahko prekvasi v novo stvar. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17).