Amen - tako bodi, izrečeno osebno!

Ponedeljek, 4. november – na dan sv. Karla Boromejskega

Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. "Moram jim stopiti naproti," sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo ...

"Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel," mi je zazvenel skozi misel verz pesmi. Ja, dobri Bog, ne bi Te iskal – k Tebi bi ne odpiral srca in globine duha, če me ne bi Ti že poprej pestoval v svoji mili blagosti tam nekje globoko v meni – v mojem najbolj osebnem. Tam se budi neustavljivo hotenje, da Te iščem in najdem. Tisto najbolj občutljivo, zaznavno – otrok v meni Te terja. Če bi zavrnil njegov glas, bi se odtujil od sebe, če bi zadušil notranji vzgib, da vstanem in Te iščem, bi (za)moril samega sebe. Kako se v Ljubezni veseli otrok v meni ... Radost, igrivost ... Tvoja Ljubezen me vedno znova rešuje in odrešuje. Prvi 'pogan' sem, ki ga moraš vedno znova (od)reševati. Vznemirjen, zbegan se v mrakobnih doživetjih prestrašim; misel in srce bi mi zdrsela v brezno temin, če Te ne bi klical z imenom, s katerim si mi Sopotnik, Rešitelj, Bližina ... Jezus, ne kličem te, da bi te priklical k sebi, saj si z menoj; Tvoje ime kličem, da bi se povrnil k sebi in se našel v Tebi.

»Vstopimo na dvorišče k 'poganom',« je povabil že Benedikt XVI. in prav tja usmerja tudi papež Frančišek. Jaz pogan, ki ga Ti (od)rešuješ, stopam s Tabo v sebi na dvorišče k sobratom v iskanju Poti k Resnici Življenja. Ne jaz, Ti po/v meni si tisti, ki boš storil, kar je vredno in potrebno storiti v prostoru in času, ki mi je dan kot priložnost. Ti me vodiš v brezna k nemočnim, ki ječijo v tesnobah življenja. Ne jaz, Ti sam jih prebujaš v Svetlobi.