Kobariški muzej

Kobarid (ital. Caporetto, nem. Karfreit)

(* ob obletnici) Današnjo podobo Kobarida, gručastega naselja v dnu srednje Soške doline, izjemno dopolnjuje Kobariški muzej. Svoj prostor je našel v neposredni bližini spomenika pesniku Simonu Gregorčiču ter skladatelju Hrabroslavu Volariču. Odprli so ga 20. oktobra leta 1990 v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine. (več na spletni strani Kobariški muzej)

»Čudež pri Kobaridu«

Ogled muzejske zbirke, ki še posebej natančno predstavlja zaključne operacije na soški fronti v prvi svetovni vojni – dvanajsto soško bitko od 24. oktobra do 9. novembra 1917, pričnimo v multivizijski sobi v pritličju muzeja. V besedi in sliki spremljamo enega največjih spopadov v gorskem svetu v vsej zgodovini. Dogajanje v teh dneh, ko je ob Soči Italija in Avstro-Ogrska zbrala več kot milijon vojakov, so kasneje poimenovali “čudež pri Kobaridu”. Spopad je bil eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, spada med prve vojne operacije z elementi bliskovite vojne, bitka je bila najbolj uspešen preboj v prvi svetovni vojni, poleg 11. soške bitke je bil to največji spopad na slovenskih tleh in hkrati zaključek krvavega vojskovanja ob Soči.

Podoživljanje bojevanja vojakov v visokogorskem svetu

Obiskovalec si lahko na stalni razstavi muzeja (razdeljena je v Krnsko sobo, Belo sobo, Sobo zaledja in Črno sobo ter veliko maketo z zemljevidi ter visokogorsko kaverno) ogleda več kot 500 fotografij, 50 vojaških zemljevidov in originalnih dokumentov poveljnikov enot (italijanskega generala Cadorne, nemškega generala Kraussa, nadporočnika Rommla), čez 1000 kosov orožja, orodja, uniform, medalj in spominskih predmetov. Vse našteto oz. kar danes imenujemo materialna zgodovinska dediščina soške fronte, pričuje o strahotnih razsežnostih prve svetovne vojne, pa tudi vseh vojn. Zloglasna bojišča na strmih pobočjih, tisoči mrtvih in ranjenih, nečloveško trpljenje.
Številne zgodbe, podatki, osebni predmeti, nepregledne količine orožja so bili za vedno izgubljeni. Javnost se je za preostalo dediščino začela zanimati šele v devetdesetih letih. Zato je muzejska predstavitev ohranjene dediščine dragocena.
Grozote vojne prikazuje Črna soba. Iz fotografij zrejo na nas ledeni obrazi. Edino besedilo v tej sobi so napisi, ki so jih vojaki napisali ali vrezali na vrata vojaškega zapora v vasi Smast na levem bregu Soče.

Poljska bolnišnica 3/15

Ob vhodni veži v muzeju običajno postavijo občasne razstave v treh razstavnih prostorih. Ob Dnevu kobariškega muzeja so oktobra 2011 odprli eno do sedaj najbolj pretresljivih razstav. Avtor Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja je razstavo zasnoval na fotografijah, ki jih je med delovanjem v bolnišnici v spominskem albumu zbral zdravnik kirurg, katerega ime žal ni znano. Razstava nam prek fotografij različnih avtorjev razkriva pomembno pričevanje o ustroju in delovanju sanitetne službe avstro-ogrske vojske. Hkrati pa nam fotografije ponujajo tudi širši pogled na dogajanje in kraje v zaledju soške fronte, kjer je zdravnik-kirurg preživel obdobje od prvih bojev do kobariške bitke. Poljska bolnišnica je 29 mesecev delovala v takrat novi tovarni in žagi v Klavžah pri Podmelcu.

Kobariška zgodovinska pot in Pot miru
Obisk muzeja dopolnjuje tudi Kobariška zgodovinska pot. Pot se začne v muzeju, nato pa na pet kilometrov dolgi poti lahko odkrivamo še druge pomembne zgodovinske, kulturne in naravne spomenike: italijansko kostnico na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, Tonocov grad na skalni vzpetini blizu Kobarida, italijansko obrambno črto, sotesko Soče, slapove potoka Kozjak, Napoleonov most ter Muzej sirarstva. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je leta 2007 v Pot miru vključila muzeje na prostem, pomembnejše spomenike in obeležja soške fronte ter naravne znamenitosti. Pot miru vodi mimo šestih muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Na poti vidimo vojaška pokopališča in kapele, trdnjavo Kluže, soteske Soče, Koritnice in Tolminke, slap Kozjak, kostnici v Kobaridu in Tolminu, spominsko cerkev Sv. Duha na Javorci ...
Cerkev Sv. Duha na Javorci predstavlja enega najlepših spomenikov 1. svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Leta 2007 je bila cerkev uvrščena med zgodovinske spomenike z znakom evropske kulturne dediščine. Cerkev je zgrajena v spomin padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915–1917).

VEBER, Alenka. Kobariški muzej. (Slovenski muzeji). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 47-49.