»Je kaj narobe?« me je zaskrbljeno povprašal oče.

»Neee ...« sem zategnil tako, da je bilo obema takoj jasno, da nekaj prikrivam.

»Malce si čuden,« je dodala na očetov pritisk še mama, da bi 'iztisnila' iz mene neizrečeno.

Ogrožen sem stopil v obrambo: »Sem naredil kaj narobe?«

»Ne, ne ... Vse je čudovito ...«

Mamo sem spravil k umiku, a sem pomislil: "Sem čuden, je čudovito ... No, manjka še samo čudežno, pa bi imeli priljubljeni 'trojček' župnika Franca. Sicer pa ... Zakaj bi čakal na večer? Povem jima kar zdaj." In sem izustil: »Jutri pride k nam na večerjo župnik!«

»Kaj?« – glas mame v šoku.

»Kdo?« – dodano vprašanje očeta, kakor da ne zmore sprejeti novice, saj se tepe z vsemi logičnimi povezavami v njegovi glavi.

Novica je bila zanju zagotovo 100% čudna, a prav v enakih % ne-čudovita.