Čas (so)čutenja

Med res odlično večerjo smo klepetali o preprostih stvareh vsakdanjega življenja. Ko se je na belih porcelanastih krožnikih pokazal prostor za dodatek (ne le za telo, pač pa da nahranimo/obogatimo tudi spoznanje), smo teto Angelo izvali, da nam postreže iz svojih izkustev spoznanje za naše življenje. 1407-026a

»Za vse v življenju je potreben čas. Za to, da se skuha, zaužije, pa da se predela za neko korist ...« je spregovorila. Potem je zastala kakor, da zbira misli. Z zvedavo dobrohotnostjo smo zrli tja k njenemu življenju in pričakovali, da nam 'postreže'. Segla je vase, zbirala misli ...

»Ne vem, če veste, da sem dvakrat pokopala moža ...,« je spregovorila.

»Dvakrat ste bili poročeni?« je vprašal dedek.

»Ne! Samo enkrat.«

»Kako to mislite?« je bil v zvedavosti nestrpen Beno. »En mož vam je dvakrat umrl?«

»Prvič, ko me je prevaral,« je izrekla z muko. »To dejanje je v meni ubilo odnos do njega ... In potem, zdaj bo že več kot deset let, mi je umrl tudi drugič, ko je odšel s tega sveta.« Angela je globoko vzdihnila. (Vedno znova ugotavljam, kako so pavze/postanki v pripovedovanju pomenljivi, da se lahko sporočilo umesti/ugnezdi v poslušalce – da besede zazvenijo, dobijo pomen in prebudijo so-čutenje.) Potem je nadaljevala: »Prva smrt je bila hujša od druge. In obakrat sem jo morala preboleti ...«

Zajemi vsak dan

Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.

(papež Frančišek)
Četrtek, 13. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh