Popotnikom in tistim, ki boste to šele postali

kolumna rijavec 06 2019V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)
Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.
Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Teče s stranišča, da ne bi zamudil vlaka za Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.
To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal in drugače presojaš dogodke svojega ter drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.
In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 06, str. 90.
kolumna Marko Rijavec2

Zajemi vsak dan

Ne bodi malodušen v svoji molitvi in ne pozabljaj dajati miloščino. Ne posmehuj se človeku, ki zabrede v duševno stisko, je namreč nekdo, ki ponižuje in povišuje.

(Sirah)
Sreda, 26. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh