Postati prijatelj

Če bi moral izbrati svoj idealni poklic, bi ... bil prijatelj. Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in kar mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več.
Bil bi prijatelj, in ne, da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka razlika, ki odloča, kakšno in kako dolgo bo naše prijateljstvo z nekom. Srečal sem že ljudi, ki so se pritoževali, da nimajo prijateljev. Kot iz topa sem vedno ustrelil: »Če hočeš imeti prijatelja, potem bodi najprej ti nekomu prijatelj.« A ko zdaj to razmišljam, vem, da bi moral temu še nekaj dodati. Če hočeš imeti prijatelja, ga nikdar ne boš imel. Imel boš molzno kravo, imel boš paznika, imel boš varuha, imel boš zabavljača, imel boš družbo, ne boš pa imel prijatelja. Ker prijatelja ni mogoče imeti. Biti moraš prijatelj. Dajati. Tvegati, da bo tvoja ljubezen izrabljena, da boš razočaran, da ljudje ne bodo hoteli biti tvoji prijatelji. Živeti kot človek, ki čaka. Sejati v njivo, na kateri je mnogo ptic – in ena izmed njih je tvoj prijatelj.
Se splača? Ne, ne splača se. In biti prijatelj se ne sme splačati, sicer bi prijateljstvo izgubilo tisto, kar je pri njem najbolj vrednega. Pa čeprav se nam zdi, da bi bilo tako nemogoče živeti. Je pa lepo biti prijatelj. Ne zato, ker nekoga imaš, ampak ker ima nekdo tebe.
Ne vem, če znam biti prijatelj. Večina ljudi, ki me pozna, bo rekla: »Ja, seveda znaš. Krasen prijatelj si.« In to bo rekla zato, ker sem družaben človek, ker imam toliko in toliko prijetnih sposobnosti, ker marsikaj znam in zmorem. Ampak to, ali sem res prijatelj, bi vedel šele takrat, ko bi mi bilo vse to odvzeto. Vedel bi, da sem prijatelj, ko bi grešil in bi prosil odpuščanja, ne da bi vedel, da mi bo gotovo odpuščeno. Ko ne bi mogel dati ničesar, samo svojo nemoč. Ko bi imel rad, vedoč, da mi tisti, ki ga imam rad, ne bo vračal ljubezni. Ko bi bil nekomu prostor za ljubezen.
Postati to je zame smisel življenja. Moje poslanstvo. To vidim, ker mi Gospod vsak dan več jemlje, vsak dan več, kdaj je to zame celo preveč. Včasih kričim, jezim se Nanj, včasih obupano sprašujem, zakaj. Ni odgovora. Samo moje življenje, s katerim zelo zelo počasi postajam nekdo. Upam, da – prijatelj.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 8 (2019), 90.