Zdaj več ne greš od nas

Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84