Gregorjevo

Na gregorjevo se ptički ženijo. In na gregorjevo se luč v vodo vrže.
Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Od tod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem naznanjajo svetlejše in lepše čase.
To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi, in tako je moje srce velika ropotarnica reči, ki jih ne potrebujem (več) in ki jemljejo prostor novemu. Novemu, ki bi tako rado prišlo, ki je izbralo v meni svoje mesto, ki bi tako rado kot ptiček, ki se hoče ženiti, razprostrlo svoja krila, življenje, ki je vedno novo in mlado kakor tudi na to pomlad, pa se nima kje ugnezditi, ker ni prostora. Novi izzivi, novi odnosi, novi spopadi, nove odločitve so tu – jaz pa … nekje drugje.
Morda je zato vzdušje pri nas še vedno nekoliko kilavo; tudi če so časi slabi, si ne želimo preveč novih, radi bi nazaj v staro normalnost, ki je ostala samo še spomin. Kako že gre tista slovenska: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. In tako imamo dlani zasedene s starimi vrabci, mogoče so celo že poginili, stare čase tiščimo k sebi, čeprav so že davno umrli in je gotovo, da jih ne bo več. Pomlad potrebuje prostor. Za sonce se moramo odpovedati brljavi svetilki, jo vreči v vodo in pustiti, da jo čas odnese, kamor mora.
Življenje in luč prihajata na svet, ne glede na to, kaj se na njem dogaja – nič ne more ustaviti pomladi. Razlika med dobrimi ali slabimi časi je, tako verjamem vedno bolj, torej samo v tem, ali pomladi pustimo zacveteti tudi v sebi. Ker gre res za odločitev, kako bom gledal na svet in na življenje samo, čemu bom pustil, da prevzame moje srce.
Gregorjevo je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo življenje, ki ga slutimo v poganjanju zelenja, v žvrgolenju ptic, v daljšanju dneva in krajšanju noči, je nekaj, kar lahko v nas sproži veselje. In ta praznik je spodbuda, naj pustimo življenju prostor v našem vsakdanu. Da zavržemo mrtve navade, zamere, togosti in strahove, predsodke in prepričanja, da se od česa poslovimo, da se česa očistimo. Da si dovolimo, da nekdo stopi v nas, drugačen, z vsem tveganjem, ki ga to prinaša. Življenje pač v nas drugače ne more priti. Kajti življenje vedno pride od zunaj, preko drugega, preko svetlobe in preko ljubezni.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.