Šmarnice

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji, vrtnicah, devičkah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 85.