O kresi

… se dan obesi, moč mu po rasti prične počasi pojenjati, spet se začne krajšati in izgubljati svojo pomladno življenjsko moč. Vsako leto je tako, vedno enak cikel, ki se ponavlja in mu nič ne more do živega. Nekaj naravnega je, da začnejo moči kakor dnevu, kakor svetlobi sonca nekoč tudi človeku popuščati – da nisi vedno fit in v formi, da ne gre vedno vse najbolje. Naravno je, res, da se o kresi dan obesi, poraz in nemoč in usihanje sta nam naravna. Morda celo koristna.
Naši predniki so od nekdaj zato ta dan, dan najkrajše noči, predvečer 24. junija, praznovali s kresom. Luč so prižigali, ko jih je zaskrbelo, da se začenja spet pot proti zimi, proti dnevu najkrajše svetlobe. Ni šlo za isto stvar, ki smo jo potem delali za prvi maj, morda je prvomajski kres nastal iz bolj praktičnih razlogov, zaradi obilice odpadnega vejevja, ki so ga v tem času ljudje otrebili drevju, da bi naredili prostor novemu življenju in menda tudi novim smetem, glede na to, da se je na majskih kresovanjih večkrat kurilo tudi gume in ostale smeti. S kresom, tistim prvopoletnim ognjem, pa so naši predniki želeli pomagati soncu, da se ohrani in ne omaga. Ponudili so mu svojo pomoč.
Menda v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo, da ne bodo prehitro ostali brez sonca, brez svetlobe. Ker je svetloba tista, ki daje človeku živeti, veliko bolj kot moč, kot mladost, kot sposobnosti, saj se oči še veliko bolj kot drugim svetijo starim ljudem, ki so omagali na postelji, tako sem videl. Svetlobo so prisiljeni iskati drugje, kot jo iščemo tisti pri močeh: v hvaležnosti za človeka, ki jih obišče, ki jim navlaži ustnice, ki na vse pretege napenja svoje glasilke, da bi ga slišali, ki jim ponudi trenutek časa; tako se naslonijo na sočloveka, na pomoč, na ljubezen, in njihovo življenje zasije kot sveča, tudi če gre proti dnevu najkrajše svetlobe. Ko imamo nekoga, za kogar smo hvaležni.
Zato je tako pomembno kuriti ognje v teh dneh prvega pojemanja luči. To je lastno človeku, ki se boji teme. Ne mižati, ne ignorirati slabega, ampak premagovati ga, in sicer tako, da svoje življenje namesto na svoje moči raje naslonimo na drugega, na odnose, ki jih živimo – iz njih je svetloba ali pa tema našega življenja. Postati oseba, za katero bo nekdo hvaležen, ne v prilizovanju in razvajanju, temveč tako, da bom svetil s tem svojim kresom, grel, odganjal zveri in kuhal večerjo; da bom drugemu prisotnost, pa četudi moteča; da ne bom šel stran, tudi ko bi to rad naredil. Kajti svetlobi pojemajo moči, če ji ne pomagamo, če vsak s svojimi željami ne podkuri ognja, se če jim ne odpove, da bi to poleno drugim svetilo in jih grelo.
Baje je morala za kres na kresno noč vsaka hiša dati nekaj dračja, sicer pri hiši ni bilo blagoslova. Zato nocoj kurim kres: svoje načrte in svoja pričakovanja sežigam. Tiho sedim ob njem in tuhtam, če bi se dalo tudi brez praprotnega semena slišati kaj več, kot se sliši sicer; na kresno noč je vse mogoče …k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.