Solze svetega Lovrenca

kolumna rijavec 08 2021Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam nobene možnosti, da bi jo pri tem prehitel), oprezava za njimi, se trudiva, ko je bil dan pred tem predolg in oči nočejo več ubogati, srce pa bi še kar in kar gledalo in čakalo, da se z neba spusti kakšen z res velikanskim repom, »praščon« sva ga poimenovala.
Utrinki so sicer vedno pritegovali ljudi, to čudo »zvezde, ki se spusti z neba«, kakor da bi se nekaj tistega nedosegljivega, nečesa »nad« vsem pritlehnim, kar živimo iz dneva v dan, vsaj za trenutek zdelo nekoliko bližje, nekoliko bolj naše, nekoliko bolj resnično. Popolnoma razumem, zakaj so si v tistih trenutkih tako radi kaj zaželeli in verjeli, da se jim bo želja tudi uresničila; kako tudi ne, ko pa je bilo nebo toliko bližje, da bi lahko slišalo tisto, česar mu sicer med roji satelitov, jatami letal in raket ni uspelo. Tudi sam nisem nič drugačen – če zanemarimo tisto o željah, je noč utrinkov, ki se kakor solze po trpečem licu mučenika, praznujočega svoj god par dni prej, spuščajo čez obzorje, ena od tistih, ki jih nočem prespati. Preprosto lepo je, včasih tako zelo, da se z neba »solza« skotali tudi po mojem licu.
Zaradi zvezd? Morda. Še bolj pa se mi zdi, da zato, ker je to ena redkih noči, ko si dovolim, da razumem, čutim, okušam, kako me ima Bog rad. Zapisal bom pogosto uporabljeno krilatico, s katero si iz dneva v dan lažemo, »tako bi moralo biti večkrat«, četudi vemo, da ne bo. Ljudje imamo same sebe od vseh stvari in ljudi še najmanj radi in si težko privoščimo trenutke uživanja v občutku ljubljenosti, čeprav jih tako zelo pogrešamo in potrebujemo. Ker se je treba zanje potruditi. Veliko udobneje je samega sebe zanemarjati, veliko lažje ne dopustiti si, da bi se počutil dobro. Lažje je nergati, jamrati. Ker se slabo vidi samo od sebe, za lepo in dobro pa se je treba potruditi, da bi ga videl, da bi ga opazil. Tako kot čuditi se ob »solzah svetega Lovrenca«. In si pustiti ob njih zajokati tudi sam.
Kaj boste torej počeli v noči z 11. na 12. avgust?

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 8, str. 75.
kolumna Marko Rijavec2

Zajemi vsak dan

Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.

(Franc Bole)
Torek, 18. Januar 2022
Na vrh