Umrla je država

Z veliko modro torbo na hrbtu sem šel po poti v šolo, po betonskem zidku mimo sosedove hiše, in si pel, kakor sem slišal Andreja Šifrerja: »Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država …« Bilo je leta 1991 in takrat je dejansko umirala država, v kateri smo živeli. Da se bo rodila nova, mi v drugem razredu osnovne šole še ni bilo prav jasno. Vedel pa sem, celo jaz, ki še nisem vedel za družbo in politiko, da se nekaj dogaja, in to nekaj resnega, ker so vsaka večerna poročila Tomaž Terček in ostali začenjali z odnosi med Beogradom in Ljubljano. In vsi so se pogovarjali o tem. Še mi, ki nismo vedeli za razloge in za ovire. Bili smo samo ponosni. Zelo ponosni, da bomo imeli svojo državo.
A ko sem pel to pesem, ko sem si jo mrmral tam po Kolodvorski navzgor, me je bilo tudi strah. V meni je sicer tlelo otroško veselje z veliko navdušenja, a po tihem se je povsod govorilo tudi, da bo vojna. In vojne sem se nadvse bal. Umrla bo država … Res lahko umre. In kaj bo potem z nami? Kaj če umremo skupaj z njo? Kaj če nas potegne v smrtonosni vrtinec?
In bila je vojna. Kratka, a vseeno resna vojna. Imel sem pripravljeno svojo najnujnejšo prtljago, drobceno knjižico ter svojega plišastega zajca; to dvoje sem pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo vsi tekli v zaklonišča, pravzaprav v garažo enega od sovaščanov, ki bi jo malce konkretnejši napad zlahka pognal v zrak. A kaj zato, branili smo državo, novo, mlado državo, za katero so hoteli, da bi umrla, pa čeprav se je komaj rodila, in branili smo jo tako, da smo branili svoja življenja. Ker – kaj je država, ki nima prebivalcev? Pa četudi so to plišasti zajci!
In smo jo ubranili, s knjigami in mojim plišastim živalskim vrtom vred. Vojna je minila in jaz sem bil ponosen. Vsepovsod sem risal nove zastavice in grbe, pel sem Zdravljico. Rodila se je država in bila mi je kot moja mala sestrica, ki je nikoli nisem imel. Morda zato danes težko gledam in razumem ljudi, ki jim ni veselje razobešati naše lepe zastave, ki ob predvajanju Zdravljice ne čutijo ničesar, ki so jim proslave ob praznikih in domovinske pesmi brez zveze. Ne razumem, ker vem, da lastna država ni samoumevna. Ne razumem, ker imam rad svojo državo, svojo domovino, pa naj bodo na oblasti taki ali drugačni ljudje, levi ali desni. Ne razumem, ker je domovina nekaj neskončno večjega od politike in ker vem, da je ne ljubiti svoje domovine in ne ljubiti svojih staršev popolnoma ista stvar.
In ja, vojne za državo še ni konec. Pa ne govorim o »usodnih časih«, niti ne pravim, da je na vratih nova vojna, govorim o tem, da naš narod menda izumira, ne toliko glede etnične pripadnosti, kolikor v svojih vrednotah, v stvareh, ki so nam (bile) svete. Nekaj se razkraja, umira, in za to niso krivi ne politiki ne priseljenci ne kdo drug. »Na koga bomo poj pljuval, ko umrla bo država?« Na nikogar. Ker svojega naroda ne bomo ohranili tako, da bomo druge ubijali, zasmehovali, izganjali, sovražili, ampak da bomo svoje ljubili.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 73.