Nekega jutra, ko se zdani

Nekje med odraščanjem so se mi prikupile pesmi Vlada Kreslina. Ne znam povedati, zakaj, morda zaradi neke skrivnostne otožnosti, ki veje iz njih, neke zamišljenosti, ki mi je od nekdaj tako zelo domača. Spomnim se recimo, kako počasi sem si navsezgodaj, nekega jutra, ko se še ni zdanilo, ko se je vsem mudilo v službo, ker so me pred tem morali še oddati v vrtec, obuval nogavice in mislil na kdove kateri odtenek sveta, ki je obstajal samo v moji glavi. Nekje sva se našla, menda »tam v meglicah nad mursko vodó«, od katere se blešči prvi žarek, v tihem občudovanju narave, ki je najlepša zjutraj. »Nekega jutra, ko se zdani.« Zato je ta zame njegova najljubša.
Pa ne zato, ker bi bil ljubitelj zgodnjih ur, v bistvu je ravno narobe, vsako zgodnje vstajanje je zame velika muka. Kaj hočeš, rana ura – slovenskih fantov grob. A morda so jutra prav zato tako lepa, zaradi napora, veliko najlepših stvari takih nastane zaradi napora, in jutra so vedno taka. Posebno tista jutra, ko moram res zgodaj vstati. In to se ne zgodi pogosto. Toda če za kaj z veseljem in brez poležavanja vstanem, če je kaj, zaradi česar bi vstal tudi sredi noči, tudi če sem spal samo uro ali dve, potem je za to samo en dober razlog.
Najzgodnejša in najlepša jutra so tista, ki me odpeljejo v hribe.
Takrat vstanem ob štirih, bolj mrtev kot živ, si umijem obraz s čim bolj mrzlo vodo, na hitro nekaj spravim vase, obujem tevice, pograbim gojzarje in nahrbtnik, in potem grem. Z nekim posebnim vznemirjenjem, ki mu ne najdem para. Vse še spi, ceste so prazne, nebo je že nekoliko manj črno, tam na vzhodu se preliva v modro. Prižgem radio. In potem čakam, čakam, da jih vendarle zagledam. Gore.
Tako so videti moja jutra, ko grem v hribe. Izmučeno telo mora ubogati nemirno srce. Vse samo zaradi hribov. Sem pač zaljubljen vanje. Kaj je takega tam? Tam je lepo. Vse je lepo. Navadna potka s kamenčki je lepa. Ptičje petje. Kapljica rose na robu cveta. Prvi žarek, ki posveti skozi pajčevino. Kot bister studenec hladen zrak. In sonce. Oblaki. Veter, ki se ti zaganja v čelo in v prsi. Razgledi, do kamor ti seže oko. Pa trdnost skal. Vztrajnost cvetlic. In mir. Nadnaravna lepota.
Do take lepote se lahko pride samo z garanjem. Pa ne zato, ker bi bila lepota samo tam, ampak zato, ker se moraš potruditi, da prideš do nje. In hribi ti pomagajo, da se potrudiš. Odpovedati se postelji, gledati v klanec, po katerem se ti ne da iti, razmišljati, da bi se raje usedel, kot hodil, ustrašiti se strmih previsov in prepadov, trpeti žulje in vročino in kdaj tudi lakoto in žejo, vse to so stvari, ki se dogajajo vsakomur, tudi meni, tudi tistemu, ki rad gre v hribe. Nobena pot ni lahka. Ima pa vsaka pot svojo lepoto. In če je ne iščeš, če je ne opaziš, boš težko prišel do konca. A s koncem tokrat ne mislim do vrha, temveč do dna. Do dna svojega srca.
Zato tako rad hodim v hribe. Ker te hribi spremenijo. Nazaj nikoli ne prideš enak. Tam se umakneš drvenju in zakonom vsakdanjosti in se učiš živeti. Zato: če ne znaš živeti, pojdi v hribe. Če pa znaš, potem si že tam.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 8 (2022) 73.