Spreminjanje

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.