Nebo, življenje, pesem

Najraje od vsega v tem mojem majhnem in kratkem življenjcu imam nebo. Veliko, širno nebo, ki je tukaj v Idriji sicer nekoliko manjše, kot je na domačem Vipavskem ali v Rimu, vendar nebo, ki je vedno tako zelo prostrano, da ima tudi zame kak kvadratni meter, ne glede na to, kako se tisti dan počutim. Roke iztegnem pod njim, zamižim in sem kljub vsem sponam, ki si jih kdaj tudi prostovoljno nadenem, prost, velik, kakor je veliko moje srce, in imam končno veliko prostora za svoja hrepenenja, za pomanjkanja, za neuresničljivost, ker je moje telo preslabotno in moje življenje premajhno. Na nebu, ej, tam pa sem lahko kot ptica, ki nima meja in lahko poje in gleda in moli in ljubi, ne da bi morala paziti na korake.
Zato imam tako rad nebo. Nebo, ki se kakor jaz vsak večer odene v barvo, ki je še ni bilo in je ne bo več. Nebo, ki je vsak dan mlado, vsak dan drugačno in novo. Včasih zaljubljeno zardi, drugič se v sivini potuhne, kot da ga je sram. Spet drugič se veličastno razkazuje v vsem razkošju, včasih pa kot igrače navihano razmeče oblake. Kdaj te pogreje, kdaj te preseneti, kdaj te očara, kdaj te pomiri. Zato je tako lepo, tako domače. Kot da bi zrl v ogledalo, se kdaj zazdi, ko med vsem delom za trenutek postojim pred oknom in samo gledam in gledam …
Kot življenje je, res. In življenje ni črno-belo, pisano je. Življenje je kot nebo, polno sonca in polno oblakov in polno barv. In srečno živiš, ne takrat, kadar čakaš, da bo nebo brezmadežno modro, ne, temveč takrat, kadar je vsaka barva neba, življenja lepa, celo za tisti trenutek najlepša, samo zato, ker je edinstvena, pa četudi je zelo temna, tudi če nima ne sonca ne zvezd.
In najlepše pesmi so tudi take kot nebo, kot življenje, da so komu žalostne, komu lepe, prav take pač, da ujamejo življenje, kakršno je tisti trenutek, takšno, kot ne bo nikoli več. Ker je takšna tudi lepota, ki jo razumemo, sprejmemo, vzamemo kot dar, kot nocojšnje nebo je, ki ima takšno lepoto, kakršno potrebujemo nocoj. In je ne bo nikoli več, res nikoli več, kot tudi mene, ki sem lep samo v perspektivi tega čudno hitrega trenutka.
Lepota je lepa, ker je minljiva. In ni samo sladka, je tudi kisla in grenka in slana, a vseeno lepota, tako kot zgodba Štefane in Bertolina, o kateri je pel Iztok Mlakar in ki jo tako rad vedno znova zapojem, iz srca, kot bi šlo za mojo zgodbo, kot bi pel o samem sebi in vsem, kar sem, da ob njej potočim solzo v temnem večeru in ob zadnji noti, tako preprosti in do bolečine dovršeni, s kratkim vzdihom spet vstanem in grem na pot. Pod nebo, ki je nocoj spet tako, da ob njem lahko pogledam zvezde in rišem med njimi neko svojo pot. Pot, ki je ni prehodil še nihče in ki je nihče več ne bo, pot, ki jo moram narediti sam. In so ob meni samo pesmi, pesmi mojega življenja, s katerimi sem se srečal, s katerimi smo si drug drugemu dali jesti, preden smo spet morali na pot.
Imeti njegove pesmi je kot imeti prijatelja, ko si sam.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 12 (2022), 73.