Mlad in pijan

Z marsičem rasemo, s sprva nerodnimi koraki, s špinačo v ustih, da bi nekoč postali močni kot mornar Popaj, pa s prvimi knjigami in prijateljstvi, s simpatijami in razočaranji tudi. Pa tudi z glasbo, ker se nam nekatere pesmi zarijejo nekam globoko v možgane, v srce, kakor da smo tudi nekatere pesmi, ki so nas spremenile, ki so v nas rasle, ker nas spomnijo na čisto posebne trenutke našega življenja, ko smo postajali to, kar smo. Tako je tudi glasba naša identiteta, poglejte recimo naše ljudske pesmi, otožne, nežne, nič kaj ostre in sunkovite, ali pa napitnice, koliko vse to pove o Slovencih …
Morda bom zato z lahno rdečico na licu napisal, da je bila ena prvih pesmi, ki sem jih pel kot otrok – čeprav se tega sam niti ne spomnim, so mi pač povedali, da je bilo tako – poleg vseh Metuljčkov Cekinčkov in podobnih otroških popevk tudi veliki hit Plavega orkestra iz leta 1985 Bolje biti pijan nego star. In če veste, da imam dva brata, ki sta bila v času mojega ranega otroštva nadobudna najstnika, to sploh ni več nobeno presenečenje. Saj veste, kako najstniki nekatere komade poslušajo na vse pretege, si jih mrmrajo, malodane hodijo v ritmu popularnih zvokov, in tako sem jaz kot papiga ponavljal za njima, ne da bi sploh vedel, kaj govorim.
Tako sem se naučil žalostne pesmi, za katero nisem imel pojma, o čem govori, kajti če bi vedel, bi se je verjetno branil z vsemi štirimi. Ko si otrok, se izogibaš vsemu črnemu in slabemu kot hudič križu. In pijanost je imela zame kot otroka vedno vonj po bruhanju, ki je vel izza kakega zidu okoli diska Charlie, ko smo se v nedeljo zjutraj sprehodili v cerkev. Nekaj neprijetnega torej.
Vendar kot otrok vseeno verjameš, zaupaš, se prepustiš, tistim seveda, ki te obkrožajo, tistim, ki te imajo radi, ki pazijo nate, ki se s teboj igrajo. Verjameš jim tako zelo, da delaš tudi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Recimo poješ pesmi o pijanosti, ker se zaradi njih med temi ljudmi počutiš fino. Preprosto zato, ker verjameš ljubezni. Ker si otrok. Naiven, bi rekli. Jaz pa bi rekel: pijan od ljubezni. In nič ni narobe, če si pijan od ljubezni. Ker se takrat rešijo vsi problemi, kadar res veš, da si ljubljen, in te nihče ne more prepričati o nasprotnem. A potem raseš in te življenje žal prepriča, da ne verjameš več ljudem, ki te imajo radi, da bolj zaupaš problemom. Ne verjameš več ljudem, ki ti pravijo, da si dober, ampak problemom, ki ti pravijo, da si slab. In to je vir vseh težav. Po navadi se človek zato napije: ker ne verjame več v svojo lepoto in dobroto. In postaja star. Pijan in star.
Kako lepo je bilo biti otrok. Pa ne zato, ker tedaj nismo imeli težav, temveč ker smo kot otroci bolj verjeli ljubezni kot čemurkoli drugemu. Zato jih nismo niti opazili, bile so preprosto manjše od staršev, bratov, prijateljev, igrač, od vse te ljubezni. In smo bili tako res kot pijani – in vendar bolj trezni kot kadarkoli potem v odraslem življenju … Napiti od resnične resničnosti, ki se je moram spet učiti. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2022), 73.