Mladi in identiteta

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 2. del

- Po najinem prvem pogovoru o mladih v luči priprav na sinodo mladih mi je v spominu ostala vaša misel, da je pri današnjih mladih največkrat vseeno, kaj si. Na tej točki razločevanja in spoznavanja mladih bi rad nadaljeval najino debato. Kaj to stališče pravzaprav pomeni in kaj prinaša?
Pred sabo imamo generacijo mehke identitete, ki se na lahek način in brez večjih težav odpove vsakršni identiteti. V nekem obdobju je bilo to celo v modi, predvsem v filozofiji in sociologiji, in to so povzeli tudi določeni slovenski kulturni krogi. Največji frajer si bil, če si bil odrezan od svojih korenin, če si bil malce drugačen, nevezan na to ali ono. Identiteta se je dojemala kot omejitev.
Narodna identiteta, spolna identiteta – to so gotovo vprašanja, s katerimi se danes veliko ukvarjamo. Razumeti je treba, da so določena vprašanja identitete zelo umetno vsiljena, sploh vprašanje spolne identitete. Mnogi so to pograbili kot splošno obliko boja proti. Biti proti. Meni ne bo nihče vsilil identitete moškega, niti narava ne, kaj šele religija. Seveda pa se temu mnogi tudi upirajo.
- Gotovo ima to posledice pri odločitvah mladih ...
To se pozna na mladih, ko postanejo starši; takrat na veliko razglašajo, kako svojim otrokom ne bodo vsiljevali identitete, jih tudi ne bodo vzgajali versko in naj se otroci o vsem tem kasneje sami odločijo. Hkrati ni želje ali potrebe, da si se poudarjala domovinska vzgoja in podobno. Gre za tipično postmoderno in poljudno različico brezidentitetja.
Mladi so to zagrabili, vendar hkrati vidimo, da se proti temu odvija upor. Na podeželju imamo zadnjih 10 ali 15 let porast harmonikašev. Vrača se poudarjena identiteta in priča smo novemu pojavu – identitetna gibanja so znak hrepenenja po identiteti, čeprav jih uradna, ali če rečeva levičarska sociologija razlaga skoraj kot fašistoidna. V slovenskem prostoru imamo tako obojni proces – v mestnih okoljih imamo nagnjenost k temu, da bi bili brez identitete, se ne pustijo opisovati raznim določitvam, kaj sem in kaj nisem, na podeželju pa imamo spet močnejše vračanje k identiteti.
- Če gledava na mlade z vidika, kaj jih določa, ne moreva mimo pojava pripadnosti raznim znamkam.
Gre za igro simbolov, ki ga je potrošniški svet znal dobro izkoristiti. Zanimivo je, da ko so si ljudje počasi snemali križe z verižic okrog vratu, so se hkrati povečevali napisi na oblačilih. Veliki kapitalistični svet nas je štemplal za svoje.
Vendar se tudi to počasi odpravlja in mogoče bo v prihodnjem desetletju prišlo celo do upora proti potrošništvu. Ljudje se dobesedno nažrejo potrošništva, uvidijo, da gre za prazne obljube zadovoljevanja potreb. Obljuba o notranji sreči se ne uresniči z dobrim avtom, dragimi oblačili, mobilnimi telefoni. Zanimivo je, da so reklame za produkte narejene na način, da nagovarjajo našo notranjo srečo, s pomočjo teh predmetov naj bi se uresničili, se čutili srečne. Mogoče se bodo današnje mlade generacije enkrat temu uprle in bodo izstopile iz kroga vsiljenih potreb in želja.
- Stopiva za nekaj desetletij nazaj – mlade je opredeljevalo ravno nasprotno obnašanje. Bili so metalci, punkerji, raverji, odločili so se za neko subkulturo, stil in to zagovarjali z vsemi štirimi. Zakaj te pripadnosti danes ni več? Kje vidite razliko?
Zavedati se moramo, da mladi danes živijo v kulturi scrollanja – kulturi podrsavanja po zaslonu. Ogromno kratkih, vizualnih in čustvenih dražljajev, ki se jih ne oprimeš. Vidimo, kako s prsti dobesedno letijo po ekranih telefonov, nobene fiksacije na neko fotografijo ni, niti kakšne kontemplacije, vse se odvija v delčkih sekunde. V tem se dodatno izgublja možnost, da se z nečim poistovetijo in ne vstopajo globlje v stvari.
Če govoriva o identifikaciji na pop področju, se danes mogoče to dogaja celo bolj pri 26-letnikih, prej se je pa pri 16-letnikih.
Hkrati se to kaže v branju, ki ga ni. Vse se samo preleti po naslovih, mogoče še podnaslovih in že je tu občutek, da je treba hiteti k naslednjemu impulzu in naslednjemu ... To vpliva tudi na procese odločanja. Mladi se do zadnjega hipa ne morejo odločiti, če bodo šli na izlet ali ne. Kot skavtski voditelj to dobro vidim – pred 15 leti smo lahko mirno načrtovali kakšne izlete tedne vnaprej in se je izlet ali dogodek tudi odvil ob skoraj nespremenjeni udeležbi. Danes pa dokler jih fizično zjutraj ne vidiš, da so tam, ne moreš vedeti, kako se bodo mladostniki odločili. Mnogi so še ponoči na telefonih, razmišljajo, se srečajo z novimi ponudbami in ti v sms gladko napišejo, da bodo ostali doma, ker bodo igrali igrice, ker so dobili ponudbo za boljšo stvar ... Za vse se odločijo zadnji hip. In to po kriteriju, katera ponudba mu bolj ugaja. Ni zaveze, da če reče, da bo prišel, bo res prišel in se tega dogovora držal. To ustvarja precej labilne osebe, ki niso sposobne trajnejših odločitev.
Jaz mislim, da sicer človek po naravi teži k trajnejšim držam, k neki identifikaciji, vendar se ti procesi pomikajo iz obdobja okrog 18. leta v obdobje 30-letnika.
- Za kaj so se po vašem mnenju mladi pripravljeni postaviti danes?
Že dolgo jih nismo videli, da bi se mladi za kaj zavzeli. Mogoče jih je nekaj nagovorilo dogajanje v Mariboru leta 2012, čeprav je bilo tisto vstajniško gibanje kasneje popolnoma spolitizirano. Ampak recimo, da so tam dvignili glas v neki zaznavi globoke krivičnosti, ki se je kazala v neki ujetosti mladih v Mariboru, brez perspektive, iz nekega občutka korupcijske politike ... To jih je dvignilo.
Pred kratkim sem prebiral zelo obsežno špansko raziskavo o mladih, o njihovem razvoju zadnjih 30 let. Ugotovili so, kar ugotavljamo tudi v Sloveniji, da vendarle obstajajo neke točke, ki so stalnica in kjer se mladi zelo identificirajo in zaupajo. To so družina in prijatelji. Zanimivo, sploh ker se nam zdi, da je družina v krizi, pa je to vendarle okolje, po katerem tudi mladi hrepenijo in se z njim identificirajo. Imajo željo po vračanju v družino, po ustvarjanju svoje družine; družina je še zmeraj postavljena zelo visoko.
Ob tem izginja religijska identifikacija. Mladi se bolje znajdejo v nekem mikro okolju kot pa v območju velikih idej, inštitucij, politike, kulture.
Hkrati lahko mladi danes zelo hitro postanejo navijači – v pravem pomenu besede. Zanimivo je, da se na štadionu mladi derejo: »Mama, jaz tebe več ne ljubim, jaz zdaj ljubim Maribor!« Gre za kopico Viol.
- Vendar je razlog, da visoko cenijo družino, lahko tudi v tem, da jim je v domačem okolju vse prelahko servirano in govoriva, kot je rekel pokojni Bogdan Žorž, o razvajeni generaciji. Tudi papež Frančišek poziva mlade, naj ne postanejo kavč generacija, ki bi samo poležavala v brezskrbnosti ...
Seveda so družine lahko okolja, kjer so mladi najbolj podvrženi razvajenosti.
Do tega prihaja, ker so do 30. leta pri starših in so svojo samostojnost prestavili za vsaj 10 let.
Vendar gojim upanje, dokler imajo mladi cilj živeti v družini in si ustvariti lastno družino, četudi to seveda še ne pomeni takoj poroke, niti stabilne zvestobe. Ampak če stremijo k temu, ne moremo govoriti o izgubljeni generaciji.
- Kdaj in kje se zgodi obrat pri njihovem razmišljanju? Ravno zaradi hipnosti odločanja se pri mladih danes kaže neobremenjenost z vprašanjem, kaj bo jutri in pogosto so tudi nezainteresirani za uvid v to, kakšne posledice prinašajo njihova dejanja ...
Sprememba se zgodi ob vstopu v delovno okolje. Po domače povedano: prva služba jih zrihta in zbrihta.
O tem govori Simon Sinek, veliki guru marketinga, ko govori o mladih, ki nastopijo službo. Ob tem koraku se zdi, da se morajo naenkrat strezniti. Srečajo se z rednim jutranjim vstajanjem, odgovarjati morajo za svoja dejanja, vsak dan se morajo truditi po najboljših močeh, morajo se sprijazniti s plačo, čeprav bi radi imeli višjo, treba je sodelovati s sodelavci, tudi če jim ti ne ugajajo itd. Simon pravi, da so lahko ti trenutki za mlade tudi zelo depresivni in težki.
Zavedati se moramo, da kljub temu da se je vzgoja zmehčala, se kapital ni. On melje naprej in zahteva tekmo, dobre tekmovalce in izdelovalce produktov za to potrošniško tekmo. To mi potrjujejo mnogi mladi iz okolice Ptuja, ki so se zaposlili v Avstriji. Poudarjajo, da so tam urejeni odnosi, da vlada korektnost in da so dobre plače, najbolj pa poudarjajo, da je treba fejst delati.
Delovno mesto je tisto, ki te prizemlji. In tudi za našo generacijo se je dogajalo podobno. Tudi mi smo lenarili, bili objestni itd. Je pa res, da smo bili mi prej vključeni v delo doma, na kmetiji, ko si moral posaditi krompir, če si ga hotel imeti na mizi. S prevzemanjem odgovornosti in delovnimi nalogami smo se srečevali pri bistveno nižji starosti, kot se to dogaja danes, ko visokošolski sistem podaljšuje mladost skoraj do 30. leta.
- Ste že kdaj opravili kakšen preizkus z mladimi pri verouku ali pri skavtih o tem, kako gledajo nase? Kaj pravijo danes mladi o sebi?
Živimo v kulturi podobe. In prisotno je stalno nezadovoljstvo s svojo podobo, ker se jim zdi, da niso popolni, idealni. Problem je mozolj, pa da jim zobje baje ne rastejo ravno, da so ličnice preširoke, in seveda lasje ... Bojijo se svoje podobe in jo težko sprejemajo, kar pa vpliva na samosprejemanje in samospoštovanje. Današnji svet je lahko glede samopodobe zelo dvorezen in sproža manijo všečkov in frustracije, če teh všečkov ni.
Za konec bi poudaril, da je pri identiteti pomembno, da mladostniki nikoli ne izgubijo stika z realnim, živim človekom. Živi človek jim mora tudi reči, da so dobri, pomembni, vredni, da ne dobivajo svojih potrditev samo na podlagi všečkov. Ne smejo verjeti, da so vredni zgolj toliko, kot jim to pove Facebook. Tudi zato je pomembno družinsko okolje, kjer ta stik z živim človekom ohranjajo in dobivajo potrditve. Tisti, ki pa imajo tudi doma razbito situacijo, so prisotni samo še na socialnih omrežjih in samo še tam iščejo potrditev, imajo veliko težje delo, da sprejmejo samega sebe.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 2, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]