Mladi in duhovnost

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 3. del

- V tokratnem pogovoru bi rad, da se dotakneva duhovne dimenzije, ki jo danes živijo mladi. Se vi sprašujete, kam gredo vsi mladi, za katere se govori, da gredo po birmi stran od Cerkve?
Pri odhajanju mladih iz lokalne župnijske cerkve ne vidim ravno velike zgodbe. Odšli so, vendar jih ne vidimo niti pri krajevnem pevskem zboru ali na kakšnem drugem odru, niso dejavni na likovnih delavnicah itd. Na to temo je nekoč veljala določena razsvetljenska misel, češ, ko bo manj religije, bo več kulture, izobrazbe itd. Toda vidimo, da so mladi odšli, zgodba o več kulture, več športa, več izobraževanja pa se ni zgodila. Če pogledava šport – imamo celotno industrijo športnih krožkov, pa tudi tam vidimo, da se jih uveljavi in najde le peščica.
Če se vprašamo, kam gredo mladi, je odgovor ta, da gredo v krog svojih prijateljev, klap, sošolcev ter v svojo sobo za računalnik; v gimnazijah, kolikor poznam stvari, se morajo dejansko kar precej učiti. Drugače bi pa rekel, da so mladi postali – ne glede na mesto ali podeželje – kot plišaste igrače. Njihovo življenje se v glavnem odvija v hišah, stanovanjih. Tudi na vaških igriščih jih ne vidimo veliko. V našem kraju se še vedno prvič asfaltira kakšna cesta. Konec makadama – to je dogodek. In imamo otvoritev ter blagoslov novega asfalta. Opazil sem, da na otvoritev pridejo vse generacije, le mladi komaj kakšen, pa se bodo tudi oni vozili po novem asfaltu. Mladi poniknejo. Kot da jih ta svet ne zanima. In zato sem dejal, da ne vidim ravno velike zgodbe glede njihove odtujitve od Cerkve, v smislu, da se z odhodom iz Cerkve niso prestavili v kulturo, v javno življenje.
- Bi lahko enostavno rekli, da so ti opravili z verskim življenjem in je to to?
Kot podeželski župnik bi rekel, da duhovno komponento iz svojega življenja ne izbrišejo, ampak jo samo porinejo na stran. Določen del mladih se vseeno prikaže pri maši ob večjih praznikih. Zaznavam, da tudi če so bili oddaljeni, pri poznih dvajsetih letih, ko dobijo otroka, ga vseeno prinesejo še h krstu. Preko otroka tudi začnejo ponovno navezovati stike z župnijo. Osebno versko življenje je spravljeno nekam v kot. Dokler jim življenje teče, zdravje služi, je Bog postavljen na stran. A to ni zmagoslavje ateizma. Mladih res ni veliko v cerkvi, a ateizem zato še ni zmagal.
- Kljub tej odtujitvi, oddaljitvi torej pojem presežnega ni izginil iz njihovega življenja?
Ne, to ne, se pa te stvari danes drugače obravnava in imenuje. Za časa moje mladosti smo v mladinskih skupinah veliko debatirali, o veri, življenju, smislu itd.; danes se o tem mladi ne sprašujejo toliko in se o tem tudi ne pogovarjajo v takšnem obsegu.
Se pa – kot sva že ugotovila v prvih dveh pogovorih – ta vprašanja vračajo, ker nas migracije in islam v Evropi vračata k vpraševanju, kdo in kaj smo. Iščemo identiteto in jo največkrat najdemo v okviru kulturnega krščanstva. Ta tendenca se je močno razvila tudi v politiki, zlasti v deželah višegrajske skupine. Kulturno krščanstvo pa kardinal Fernando Sebastian, klaretinec iz Španije, primerja z uživanjem fige s posekane smokve. Gre za sadež, ki nima pravega okusa, saj je zorel na posekanem drevesu. Če ni prisotna vera v Jezusa Kristusa, je krščanstvo zgolj kulturni okvir, ki ga ta hip potrebujemo, ker se počutimo ogrožene, a že jutri ga bomo odrinili od sebe. Toda tudi kulturno krščanstvo in politično motivirana želja po negovanju krščanske tradicije nas na koncu lahko pripeljeta do globljega spoznanja Jezusa Kristusa. Tlečega stenja ne gre pohoditi.
Opazil sem tudi, da na širokem podeželju med mladimi ni nekega anti­klerikalizma. Rekel bi, da je antiklerikalizma več v mestih, kjer je manj stika z duhovniki. Antiklerikalizem med mladimi je velikokrat ideološki in priučen.
- To je hkrati čas, ko se porajajo tudi ključna življenjska vprašanja, zato je vprašanje, kje mladi iščejo odgovore.
Vprašanja, kdo sem in kam spadam, se pojavijo ob vstopanju v ljubezenske odnose, v spolnost, ko je na poti kakšen otrok in se mora mladi par odločati, kako naprej. Prihod otrok na nek način mlade potisne na pot družinskega življenja. Mnogi mladi se ob tem srečajo tudi z vprašanjem splava. Ta vprašanja imajo pomemben vpliv na kasnejše duhovno življenje posameznika.
Tudi sicer je to obdobje, ko se pojavljajo globlja vprašanja. Tu je še iskanje službe. To je obenem obdobje, ko duhovniki – in včasih tudi starši – nimajo posebnega stika z mladostniki. Svet slednjih se vrti mimo naštetih ravno takrat, ko se jim najbolj močno dogaja.
- Ko govoriva o duhovnosti, bi rad, da sva konkretna. Ne gre samo za to, da bi mladi morali polniti prve vrste v cerkvah, ampak - imajo sploh zavest, da je nekaj greh? Kaj mladim danes pomeni greh?
Greh je precej izginil iz njihove zavesti. Zgodnja spolnost je postala zelo samoumevna in je ne razumejo kot grešne – vsaj na prvo žogo ne. Če pa ob to dejstvo dodamo opažanje, da s prvimi spolnimi izkušnjami nehajo tudi hoditi v cerkev, bi rekel, da nekaj povezave med tem dejanjem in njihovim dojemanjem duhovnega življenja in občutkom krivde obstaja. Lahko gre tudi samo za občutke neprimernosti, ko se zavedajo, da je sta versko življenje in zgodnja spolnost v sporu.
Na področje greha spada tudi prvi stik z drogo, zlasti mehko drogo, in tega je občutno več, kot si predstavljamo. Opažamo, da ko ena generacija zaide v drogo, ni manj prisotna samo v cerkvi, ampak je manj vidna nasploh v družbi.
Ob stiku z drogo in zgodnjo spolnostjo mladi hočeš nočeš doživijo nekakšno duhovno in moralno razcepljenost. Tehtajo med lastno svobodo in izbiro ter primernostjo in pravilnostjo ravnanja. Bolj kot se odločajo hedonistično, bolj se krha povezava med njimi in cerkvijo.
- Imajo kakšno zavest, da obstaja pekel, čeprav se o njem danes praktično ne govori?
V Cerkvi je pridiganje o peklu resda skoraj izginilo. Je pa zanimivo, da imamo v kinodvoranah polno filmov o hudiču, obsedenih ljudeh, demonih ... Tudi videoigre rade vključujejo zlobne demonske like. Splošno zanimanje za pekel torej ostaja, a po drugi strani, ko dajo na stran Boga, dajo na stran tudi vprašanje o grehu, hudiču kot zavezniku greha, peklu kot kraju zakrknjenih grešnikov. Resnico o grehu odrinejo na rob, čeprav imajo radi filme o demonih.
Hkrati pa te potem presenetijo: ko bolj odrastejo in se začnejo soočati z življenjskimi težavami in problemi, znajo poseči po plemenitem verskem izročilu. V družini se pojavi bolezen in se odpravijo na Brezje. In to ljudje, za katere si tega sploh ne bi predstavljal. Se pravi, ostalo jim je v spominu, da se po pomoč zatečeš k Bogu.
- Če se poskuša iskati izvor takšnega stanja in ravnanja – kako daleč oz. kam je treba pogledati, kje iskati vzroke za takšno stanje?
Najprej bi rekel, da se versko življenje prenaša preko družin in tukaj lahko najprej pogledamo, kakšne kateheze so otroci in mladostniki deležni doma. Če doma ni prisotnega čaščenja Boga, ampak bolj strašenje z Bogom, to ni v redu. Ko se v življenju soočaš z zlom, moralnimi dilemami, se vprašaš, kje je ta dobri Bog. Otroška kateheza o kaznovalnem Bogu ti takrat ne zadostuje, še huje, temu Bogu se začneš celo upirati, ker se ti zdi krivičen, ker dopušča zlo. V preteklosti je bilo družinske kateheze o strašnem in mogočnem Bogu veliko. Kjer ni bila uravnovešena s pristno družinsko molitvijo, je naredila duhovno škodo. Enako duhovna škoda nastane, kjer se doma o Bogu nič ne govori in se otroka zgolj pošlje k verouku, češ, te bo že župnik naučil. Doma odsotni Bog kasneje postane iz celotnega življenja odsotni Bog.
Mislim, da v kolikor še obstaja družinsko versko življenje, se mora o Bogu govoriti iskreno, se ga počastiti z molitvijo in ga ne krčiti za zgolj strogega pomočnika pri vzgoji otrok. Osmisliti je treba navade, tradicijo. Ko barvamo pirhe, moramo otrokom razložiti, da pirh pomeni ali Kristusovo solzo ali kamen Kristusovega groba. To je družinska kateheza.
Danes se je treba tudi zavedati, da mladi nimajo niti jezika, besedišča, da bi o Bogu govorili. V duhovnem jeziku so ostali na ravni osnovnošolskega verouka ali pa še to ne. Izvir tega stanja je, da vzorca pogovora o Bogu niso srečali nikjer drugje kot pri verouku. Če bi ga srečali doma, bi jih prevzel in danes bi se o Bogu znali pogovarjati.
- Iskanje odgovorov in poti je torej prisotno, tudi duhovna dimenzija ni umrla. Kako jo prebuditi in narediti čim bolj izkušenjsko, praktično?
Človek je antropološko duhovno bitje. Še diktatorski režimi, ki so bazirali na antikrščanskih tvorbah in so načrtno delali proti duhovnosti, na koncu duhovnosti niso mogli premagati. Človek je zmeraj verjel v nekaj več, ne samo v materijo. Verjel je v svojo vrednost, v svoje dostojanstvo.
Tudi ta generacija bo taka. Problem pa je v tem, da je nasprotnik tokrat bistveno bolj skrit. Poganska nacizem in komunizem sta nastopala z uniformiranimi ljudmi s pištolo za pasom. Nasprotnika vere si videl. Tokrat pa je nasprotnik maskiran v neko miselnost, kulturo, idejo, stil življenja in zato ni tako razviden. Tudi njemu bomo morali sneti masko in reči: ti, veletrgovina, ti, uživaštvo, ti, materialna stvar ... ne daješ mi dokončnih odgovorov in mi jih ne moreš dati! Jaz sem nekaj več kot samo potrošnik in igralec videoigric!
Včasih je potrebna kakšna kritična situacija, da se ta moč duha sprosti. In o tem bova v tem letu gotovo še kaj spregovorila.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]